Sam pravi, da je že v času, ko je služboval kot tehnolog pri proizvodnji pohištva v okviru Lesne industrije Kočevje, vedno poskušal čim bolj optimizirati in racionalizirati delovne procese.

Dolina Kolpe

Odkar je v pokoju, se posveča čebelam in stalno razmišlja, kako bi si olajšal delo z njimi in tudi njim omogočil čim prijaznejše sobivanje s človekom. Prvi naseljeni panji, ki jih je Franc kupil, so bili klasični nakladni panji sistema Langstroth. Ker je imel težave s hrbtenico in se je zavedal, da je dviganje težkih naklad za njegovo zdravje nevarno, je v svoji mizarski delavnici takoj začel izdelovati nižje naklade z manjšimi sati, kar bi mu delo s čebelami olajšalo. Satnice je kupil sprva pri enem od slovenskih predelovalcev voska. Toda že prvo leto je opazil, da čebele tiste satnice nerade izdelujejo in jih pogosto tudi razgrizejo. Ali je bil vosku primešan parafin, se je spraševal. Sklenil je, da bo poslej uporabljal samo satnice iz lastnega voska, ki jih bo tudi sam izdeloval. Začel je iskati najugodnejšega ponudnika naprave za izdelavo satnic in ga končno prek spleta našel v Rusiji. Po številnih zapletih je naprava, ki je sestavljena iz dveh graviranih valjev, končno prispela na njegov naslov v Stari Cerkvi. Takoj jo je preizkusil in ugotovil, da deluje odlično in da čebele satnice rade sprejmejo ter jih takoj izdelajo, če imajo kaj paše. Običajno se naredi iz enega kilograma do enajst satnic standardne velikosti, Francu pa jih uspe narediti kar 14. Ena od prednosti ruske naprave ni bila samo v ugodnejši ceni, ampak v dejstvu, da je dno celice vgravirano v valje pod enakim kotom, kot ga naredijo čebele v prosti gradnji satja, kar ne velja za standardne izdelave valjev ostalih evropskih izdelovalcev.

Izboljšani smukalniki

Ker ga je poleg pridelave medu zanimala tudi pridelava cvetnega prahu, je kupil nekaj podnic z vgrajenimi smukalniki. Po skrbnem opazovanju obnašanja čebel, ki so priletavale s polnimi koški cvetnega prahu in prazne ponovno izletavale iz panjev na pašo, je ugotovil, da se preveč drenjajo pred panji in izgubljajo dragoceni čas. Torej bo potrebno smukalnike nekoliko spremeniti.

Naredil je novo podnico, ki se je že na zunaj razlikovala od klasične po tem, da ni imela več štrleče brade, ampak je to umaknil v notranjost panja. Tako jo dež ni močil in podnica ni bila prepuščena gnitju.

Spremenjena podnica za nakladni panj

Odstranil je tudi vse plastične cevke na sprednji strani podnice, ki so tam vgrajene z namenom, da olajšajo čebelam ter trotom izlet iz panjev. Namesto njih je v leseno podnico naredil manjšo odprtino in jo opremil s preprosto kovinsko ploščico. Čebele in troti so hitro ugotovili, da skozi to odprtino, (čebelarji imamo zanjo ime »begalnica«), hitro zapustijo panj, nazaj vanj pa zaradi domiselno vgrajene ploščice ne morejo zlezti. Tretja sprememba smukalnika je bila najbolj preprosta. Plastična smukalna plošča z odprtinami, skozi katere mora zlezti čebela s kepicama cvetnega prahu, da se te osmukajo z njenih nožic, ima na spodnji strani nekakšna rebra. V klasičnem smukalniku je ta plošča položena tako, da ležijo rebra prečno na žrelo panja, kar predstavlja za čebele precejšnjo oviro in z njo povezano izgubo časa. Franc je to ploščo obrnil za 90 ° in zdaj so čebele veliko hitreje dosegle luknjice v smukalni plošči, kar se je seveda poznalo tudi v količini nabranega cvetnega prahu.

V dolini Kolpe

Franc Horvat ne čebelari v Stari Cerkvi, kjer je njegov dom, ampak ima dvoje stojišč panjev v dolini Kolpe v neposredni bližini hrvaške meje. Po moji oceni si boljšega kraja za gojenje čebel ne bi mogel izbrati. Narava je čista, saj v dolini ni industrijskih obratov niti sodobnega kmetijstva, tudi prometa ni veliko. Največjo vrednost za čebelarstvo predstavljajo obširni mešani sestoji iglavcev in listavcev, med katerimi je veliko takšnih, ki zagotavljajo čebelam dobro pašo: številne vrste vrb, divje češnje, akacije, smreke, javori, lipe in jelke. Vmes so tudi travniki z obilico cvetja, kjer nabirajo čebele cvetni prah od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Prvo stojišče je v naselju Dol blizu vasi Stari trg ob Kolpi, drugo večje pa v naselju Kuželj. Obe stojišči varuje pred medvedi električni pastir.

Količina osmukanega cvetnega prahu se razlikuje od panja do panja.

Stojišče Kuželj je dragoceno tudi zaradi naravnega izvira pitne vode, ki nikoli ne presahne in je hladna celo v največji poletni vročini.

Tu postavlja zdaj Franc velik čebelnjak, v katerem bodo nakladni in AŽ panji in bo služil kot apiterapevtska komora, predvsem za dihanje čebeljega zraka. Končni cilj njegovih prizadevanj je čebelarski turizem. Ta bo predstavljal nekaj povsem novega v tem delu doline Kolpe, ki se v turističnem smislu že zdaj lepo razvija in privablja iz leta v leto vedno več obiskovalcev, željnih miru in nedotaknjene narave.

Prepričan sem, da bo Francu Horvatu tudi ta projekt uspel, kakor je doslej uspelo vse, česar se je lotil pri svojem delu s čebelami.

Franc Šivic