Modra barva pri gobah cevarkah je očitno še vedno strah in trepet gobarjev, čeprav bi se morali v resnici bati gob, ki nikoli nje pomodrijo, strupenih mušnic, koprenk, razcepljenk, dežničkov, livk. Rumeni goban, ki na odtisninah ali prerezu kaj hitro pomodri, je kar okusen, isto bi lahko rekli tudi za fechterjevega gobana, lepega gobana in še za kakšnega.

Seveda pa je treba te gobane dobro poznati. Pravzaprav imamo prav smolo, če naletimo na pravega vražjega gobana, saj je pri nas očitno vse bolj redek. Sam ga v naravi nisem videl že kar nekaj let, medtem ko druge modreče »kravjeke« videvam vsako poletje in jesen. Pred leti so mi vražji gobani kot strela z jasnega zrasli na bregu za hišo, po nekaj letih pa so se tako, kot so se pojavili, tudi poslovili. Ugajalo jim je sončno travnato gozdno obrobje s hrasti, bukvami in apnenčasto podlago, ne vem pa, zakaj niso ostali. Jurčke na nekaterih rastiščih nabiram že vse življenje.

Vražjega gobana najlaže spoznamo po belkasti povrhnjici klobuka, sprva rumeni, nato škrlatno rdeči trosovnici in enako obarvanem trebušastem betu. Meso na prerezu le počasi pomodri, vsekakor manj kot pri nekaterih drugih gobanih. Vražji goban je naš najbolj strupen goban. Povzroča slabosti, bruhanje, krče v želodcu in drisko. Tudi kuhan ali kako drugače toplotno obdelan ostane strupen. Nekateri drugi gobani namreč po toplotni obdelavi postanejo užitni in jim pravimo pogojno užitni. Tudi naše najbolj strupene gobe, mušnice, koprenke, razcepljenke, dežnički in livke vsebujejo termostabilne strupene učinkovine, ki jih s kuhanjem ne uničimo. Pri nas je bilo še največ najhujših zastrupitev, tudi s smrtnim izidom, z zeleno mušnico. Z vražjim gobanom se pri nas malokdo zastrupi, saj odbija že njegov videz: rdeč bet in luknjičasta trosovnica, ki na otisninah nekoliko pomodri. Pa tudi vse redkejši je.

V gobarski literaturi lahko zasledimo redko obliko vražjega gobana s povsem rumeno trosovnico in rumenim betom. Seveda tudi ta vražji goban ni nič manj strupen kot običajni. Sam ga nisem še nikoli videl, niti na gobarskih razstavah ne.

Seveda obstajajo tudi ljudje, ki ne verjamejo, da je vražji goban strupen. Nekaterim naj sploh ne bi škodil, pišejo, pomembno naj bi bilo tudi, kje jih naberemo in kako pripravimo. Menda jih je treba dobro prekuhati. Toda slabih izkušenj z vražjimi gobani je le preveč, da bi še kdo verjel tem teorijam. Gobarji, ki so jih pojedli, nevede ali iz gole radovednosti, so poročali o nagli reakciji po zaužitju, hudem bruhanju in driski, ki se jim je za povrh pridružila še depresija. Zato svetujem, da vražje gobane v naravi pustite pri miru.

Branko Vrhovec