Na prostem ne preživi, zato jo gojimo kot zelo dolgo cvetočo sobno rastlino v hladnejšem stanovanjskem okolju.

Vrtnarji to trobentico prepoznajo pod imenom Primula obconica, ponekod po Sloveniji pa se je oprijelo malce nenavadno ime – nežika. Strokovno rodovno ime pa naj bi imelo celo prizvok iz latinskega primus, kar pomeni prvi, saj trobentice res zacvetijo med prvimi spomladi. Izhodiščna vrsta čašastega jegliča, iz katere izhaja veliko število sort, raste v naravi po nekaterih provincah na Kitajskem. Kot samoniklo vrsto so jo najprej menda našli leta 1879 v pokrajini Hupeh na zahodu. Rastline so rasle v svetlem gozdu sicer že pod vplivom tibetanskega podnebja, a le na nadmorski višini 500 do 800 m. Izkazalo se je, da je vrsta na širokem območju svoje naravne razširjenosti precej spremenljiva, zato jo po strogi botanični klasifikaciji delijo celo na več sekcij. V naravi je to trajnica z dolgopecljatimi, okroglimi do srčastimi in po robu valovitimi listi. Cveti na 20 do 30 cm visokih steblih, kjer se v mnogocvetnih ovršnih kobulih posamezni cvetovi dalj časa postopno razpirajo.

Ob nakupu rastline

Od odkritja še divje rastline z majhnimi in neizrazito obarvanimi cvetovi so žlahtnitelji vzgojili mnoge izboljšave in jih poimenovali kot sorte. Posamezni cvetovi pri sortah sploh niso več skromno majhni, kot jih morda dojemamo pri naših travniških rumenkah. Pri nekaterih novejših sortah lahko posamičen cvet doseže celo 8 cm premera. Prodajalci trdijo, da so med kupci še vedno najbolj priljubljene enojnocvetne sorte, čeprav obstajajo tudi takšne s polvrstnatim ali polnjenim cvetjem. Žlahtnitelji so se pri odbiri osredotočili na paleto izrazitih barv, na veliko in strnjeno socvetje s kompaktnim listjem ter na kratek čas vzgoje. Sadike je mogoče kupovati kot cvetoče lončnice na prehodu zime v pomlad. Konec aprila pa njihova mikavnost ob drugem cvetju kar nekako pojenja. Vrtnarji jih pač pridelujejo kot sezonske lončnice in gojitelju resnično ni vredno vztrajati, češ, saj je to po naravi trajnica. Ob nakupu izbiramo tiste rastline, ki imajo socvetje na prvem dobro razvitem steblu že intenzivno obarvano, pri tleh pa je še več stebelc in popkov ‘na čakanju’. Pri nekaterih sortah so mladi cvetovi precej bledi, toda na svetlobi in z dozorevanjem se intenzivneje obarvajo v oranžno rdeče, karminasto ali modrovijolično. Tudi povsem bela ne sme manjkati v sortimentu. Glede na sorto so cvetovi sicer lahko enobarvni ali pa imajo celo kontrastno obarvan cvetni rob.

Svetlo in ne pretoplo mesto

Vrtnarske sorte čašastega jegliča so se pri nas uveljavile kot nezahtevne lončnice, ker na prostem pač niso prezimno trdne. Ponekod drugod pa jih navzlic temu uporabljajo kot barvite sezonke v dekorativnih nasadih na prostem, predvsem po verandah in balkonih. V stanovanju ta trobentica sodi v standardni sortiment lončnic, čeprav so spomladi še vedno zelo privlačne sort iz skupine Primula acaulis v različnih živahnih barvah ter velikocvetni steblasti križanci s poreklom v vrsti Primula elatior.

Za čašasti jeglič je v stanovanju primerno svetlo mesto, soncu pa rastline ne smejo biti neposredno izpostavljene. Dobro se počutijo, če so posajene v preležano, prepustno, srednje težko prst. Vse odcvetele cvetove sproti odstranjujemo, enako tudi morebitne odmirajoče liste na obrobju. Izjemoma si lahko pustimo kakšno steblo zaradi pridelave domačega semena, kar vendar ni kaj več kot eksperimentalna radovednost. Poklicni vrtnarji čašasti jeglič sejejo vsako leto znova, seme pa je prav drobno. Zaradi izenačenosti sestoja pogosto posegajo po dražjem semenu skrižanih sort z običajno semenarsko oznako F1.  Bolj kot setev se  v domačih razmerah obnese dobra oskrba v času cvetenja in tudi še nekaj časa v nadaljevanju, da močne rastline lahko pozneje morda izjemoma in iz vrtičkarske izzivalnosti poskušamo razdeliti še v nekaj lončkov. Zimski počitek v decembru in januarju je priprava na cvetenje in takrat rastline na hladnem prav malo zalivamo. Čašastega jegliča se drži slab glas, da ima nevarne liste skoraj kot pekoča kopriva. V tem je mnogo resnice, saj primin v žlezastih dlačicah pri mnogih povzroči bolečo kožno alergijo, ki je lahko dolgotrajna nadloga. Na srečo nimamo vsi enako občutljive kože in vzgojili so tudi že sorte, ki nimajo te slabe ožigalkarske lastnosti.

Izidor Golob