V Sloveniji gojimo večinoma zelene šparglje, saj nimamo toliko lahkih, sipkih tal, ki so primernejša za pridelavo beljenih špargljev in pripravo grebenov, poleg tega je tudi povpraševanje po zeleni različici neprimerno večje.

SKRBNA PRIPRAVA ZEMLJIŠČA

Špargelj je trajnica, ki ostane na njivi deset ali več let, zato moramo zemljo dobro pripraviti in založno pognojiti z organsko snovjo. Začnemo že leto ali dve pred sajenjem, v tem obdobju zemljišče temeljito razplevelimo. V že oblikovanem ukoreninjenem nasadu špargljev se pleveli razbohotijo v drugem delu sezone, to je po spravilu pridelka. Srečujemo se s semenskimi in koreninskimi (trajnimi )pleveli, slednji so še posebej težavni in trdovratni, uporaba fitofarmacevtskih sredstev pa je omejena. Za pridelavo so primernejša lažja tla, ki se spomladi hitreje ogrejejo, v zemlji ne sme biti kamnov, ker ovirajo ravno rast poganjkov. Zemlja mora biti propustno in odcedno, pomanjkanje zraka v tleh povečuje občutljivost za napade parazitov, kar povzroča drobnejše poganjke. Nasada ne zasnujte na severnih in senčnih legah. V letu preden posadimo šparglje na to zemljišče posejemo travo ali žita, ne priporočamo pa sajenja gomoljnic, korenovk ali detelje, sicer tvegamo okužbo nasada s talno glivo rizoktonijo. Jeseni njivo temeljito pripravimo, marca pa začnemo s pripravami za sajenje. Pred začetkom in ob sajenju zemljo pognojimo s preperelim hlevskim gnojem. Nato vsako drugo leto nasad dognojimo z organsko snovjo. Z dušičnimi gnojili, ki so pomembna za zeleni del špargljev, gnojimo le do sredine julija, da ne gre preveč energije v zeleni del rastlin. Naloga zelenja, ki raste poleti, je namreč prehrana podzemnega dela za poganjke v naslednjem letu. 

Šparglje sadimo v jarke, ki so globoki 15-25 cm, širina dna je 30 cm, na vrhu je odprtina široka 40 cm (stene jarka so poševne, tako pridobimo na vrhu 10 cm). Na lažjih tleh naj bo globina večja. Podzemni del šparglja se namreč pomika proti površini tal (vsako leto za približno centimeter; spodaj odmira, zgoraj dela nove poganjke), zato ga sadimo tako globoko. Če ga sadimo preplitvo, je pozneje potrebno dodajati zemljo, da korenine niso na prostem. Gostota sajenja je odvisna od načina gojenja in uporabe mehanizacije. Zelene šparglje sadimo gosteje kot beljene. Običajni sklop rastlin je 12.000 do 15.000 sadik na hektar. V vrsti sadimo na približno 20-30 cm razdalje, korenine razporedimo enakomerno pri vseh rastlinah na isto stran, pri sajenju ne prikrajšujemo korenin.

POBEREMO TUDI SLABŠE POGANJKE

Prvi dve leti ne pobiramo poganjkov, da se rastline okrepijo, v tretjem letu po sajenju začnemo s pobiranjem pridelka in v tem letu šparglje pobiramo glede na kakovost oskrbe nasada v prvih dveh letih 14 do 30 dni. V naslednjem letu pobiramo dalj časa, ne pa še polnih 60 dni. Nasad stopi v polno rodnost v petem letu po sajenju. Zavedati se moramo, da bolj kot bomo nasad izčrpavali s pobiranjem poganjkov, prej bomo morali špargljišče obnoviti. Poganjke pobiramo s posebnim, temu prilagojenim dletom, nožem ali škarjami. Režemo vedno zjutraj, da porabimo zares svež pridelek. V vročem in suhem vremenu pobrani poganjki so hitro osušeni in vlaknati. Drugi razlog pa je, da so zjutraj rastline še ohlajene in je poraba energije za hlajenje pridelka nižja. Ob hladnejšem vremenu režemo dvakrat do trikrat na teden, v vročih dneh pa celo dvakrat dnevno, saj takrat poganjki zrastejo tudi do 15 cm v enem samem dnevu. Porežemo jih pri tleh, režemo pa dvakrat do trikrat na teden. Porežemo tudi slabše poganjke, ki niso primerni za prehrano, ne puščamo jih na njivi, da se začnejo obraščati, saj na ta način dosežemo, da bo pridelek kakovosten ves čas pobiranja. Čim prej po rezanju porezane poganjke ohladimo. Lahko uporabimo hladilnico ali vodo, v kateri smo raztopili led. Na tak način ohranimo njihovo svežino dalj časa.

Ko se začnejo proti poletju pojavljati vse tanjši poganjki, prenehamo s pobiranjem in pustimo, da se začnejo obraščati. Ozeleni naj pet do šest poganjkov na rastlino. Jeseni, ko začnejo rastline rumeneti, jih porežemo in če so obolele, tudi zažgemo. Zaradi rastlinske higiene je najbolje, da zeleni del porežemo do tal, če pa imamo težave, ker spomladi ne vemo, kje točno so rastline, porežemo nekoliko više, 10-15 cm od tal in tako bomo točno vedeli, kje so rastline in kje medvrstni prostor.

Ko se nasad po mnogih letih izrodi, na tisto njivo zaradi morebitnih bolezni ne posadimo ponovno špargljev. Lahko kar koli drugega, torej vrtnine, poljščine, sadno drevje.

TEŽAVE Z BOLEZNIMI IN ŠKODLJIVCI

Kot vse gojene rastline imajo tudi šparglji svoje sovražnike v obliki bolezni in škodljivcev. Na špargljev nasad poleti ne smemo kar pozabiti, čeprav ni več poganjkov. Potrebno ga je opazovati, saj se ravno na zelenem delu pojavi marsikatera bolezen, ki oslabi rastlino in tako vpliva na slabši pridelek poganjkov v naslednjih letih.

Osnova za zdrav nasad je razpleveljeno zemljišče pred sajenjem. Uporaba herbicidov je zelo omejena, še tista sredstva, ki so dovoljena, pa lahko uporabljamo šele po spravilu špargljev. Poznejše zatiranje plevelov je zelo težavno. Pri nas šparglje gojimo na golih tleh, zato je to še toliko pomembneje.

Beluševa rja je najnevarnejša bolezen šparglja. Pogosteje prizadene nasade na peščenih tleh, ki se lažje izsušijo, kot nasade na težjih tleh, ki so bolje oskrbljeni z vodo. Zaradi okužbe se predčasno sušijo nadzemni deli, kar vpliva na pridelek v naslednjem letu. Na steblih rastlin se pojavijo podolgovate pege, ki so nekoliko bolj bledo obarvane kot ostalo tkivo. V njihovi sredini kmalu opazimo cimetasta ležišča letnih trosov, poleti pa že črna ležišča zimskih trosov.

Če se začnejo celi poganjki sušiti, je rastlino napadla rjava beluševa pegavost. Spremembe so opazne tudi pri osnovi poganjkov ob tleh, tam vidimo značilne udrte pege. Optimalni pogoji za razvoj bolezni so temperature okoli 20 stopinj in daljše deževno obdobje.

Vijoličasta morilka korenin je značilna za večje število različnih vrst vrtnin. Gliva okuži korenine zlasti v spodnjem delu in se ob primernih pogojih razširi po celotni koreniki. Tkivo je značilne vijoličaste barve in uleknjeno ter začne gniti. 

Nožne bolezni belušev – fuzarioze – so glavni povzročitelji degeneracije posevkov. Okužene rastline imajo spomladi manjše število poganjkov in praviloma zaostajajo v rasti, rumenijo in venijo. Spremembe, ki jih vidimo na nadzemnem delu, so posledica okužbe korenin.

Najboljši preventivni ukrep za bolezni je pester in širok kolobar pred napravo ali obnovo nasada špargljev. Izbiramo med manj občutljivimi kultivarji, za sajuenje uporabimo le zdrave sadike. Pravočasno odstranimo obolele in sosednje rastline. Če je špargljišče obolelo, rastline čim prej odstranimo in zažgemo. Fitofarmacevtska sredstva uporabimo v skladu s pravili in navodili.

Lisasta beluševka in pikčasta beluševka sta škodljivca, ki se pojavljata na vseh območjih. Zlasti nevarna sta v mladih nasadih. Beluševa muha leta v času intenzivne rasti poganjkov in odlaga jajčeca posamično za luskami na poganjkih ali pa v mehke vršne dele poganjkov. Ličinke prodrejo v poganjke in v njih delajo rove. Škodljivec v špargljiščih povzroči veliko škodo na zelenih poganjkih, ki se krivijo, nepravilno rastejo, rumenijo in venijo. Na špargljih povzročajo škodo tudi siva muha ali fižolova muha, belušev koreninar in tudi polži.

Ob kakršnih koli težavah se posvetujemo s strokovnjaki svetovalci.

Marjetka Hrovatin