Pridelujemo ga bodisi za zrnje ali stročje, sejemo visokega ali nizkega, na prosto in v zadnjem času vedno pogosteje tudi v zavarovane prostore. A tudi v pridelavi te vrtnine nas čaka kakšno neprijetno presenečenje – pojav in širjenje bolezni in tudi škodljivcev.
Med bolezenskimi povzročitelji, ki ogrožajo pridelavo fižola, se pogosto srečamo s fižolovim ožigom oziroma vdrto fižolovo pegavostjo (Colletotrichum lindemuthianum) in fižolovo rjo (Uromyces appendiculatus). Fižol lahko prizadenejo tudi siva plesen (Botrytis sp.) in bela gniloba (Sclerotinia sclerotiorum).

Fižolov ožig
Gliva, ki povzroča fižolov ožig, prezimuje v okuženem semenu ali na okuženih rastlinskih ostankih (ta način je manj pomemben) in lahko okužuje vse nadzemne dele rastlin. Prvi znaki se pojavijo že na kličnih listih v obliki majhnih temno rjavih do črnih peg. Z dežnimi kapljami ali vetrom se spore, ki se hitro začnejo tvoriti v ležiščih trosov, prenašajo na stebelca, liste in stroke. Na stebelcih in listnih pecljih nastanejo drobne, podolgovato oblikovane rjave pegice, iz katerih se kasneje oblikujejo vdrte pege. Bolezenski znaki se pojavijo tudi na listih, bolj pogosto na spodnji strani, in na listnih žilah. Pege so sprva rdečkaste, kasneje postanejo temno rjave do črne. Najbolj značilne bolezenske znake opazimo na strokih, kjer se v vlažnem vremenu oblikujejo rjave pege z rdečkastim, rahlo dvignjenim robom, v sredini so razjede vdrte (od tod tudi ime vdrta fižolova pegavost). Tu se tudi v največjih množinah tvorijo konidiji, kar lahko opazimo kot svetel poprh. Pege so lahko okroglaste ali nepravilnih oblik in dajejo videz, kot bi bile vžgane v tkivo (od tu tudi ime bolezni).
Močne okužbe lahko pričakujemo v mokrem letu. Pogoste padavine in vetrovno vreme so ugodni pogoji za širjenje bolezni. Do okužbe pride v pogojih visoke relativne zračne vlage (nad 95 %) ali v dežju. Za širjenje bolezni so optimalne temperature med 16 in 18 °C.

Na strokih fižola značilne bolezenske znake obolelosti s fižolovim ožigom prepoznamo po rjavih pegah z rdečkastim, rahlo dvignjenim robom, v sredini pa so razjede vdrte (od tod tudi ime vdrta fižolova pegavost).
Težave z boleznijo zmanjšujemo z uporabo zdravega semena in setvijo odpornih sort. Fižola ne sadimo pregosto. Delno si lahko pomagamo s škropljenjem z nekaterimi fungicidi. Prizadetih posevkov fižola ne okopavamo ali v njih ne opravljamo drugih del v mokrem vremenu. K zmanjševanju težav s to boleznijo pomembno pripomoremo tudi z odstranjevanjem obolelih rastlin in njihovim uničevanjem ter izvajanjem širokega kolobarja (vsaj 2-3-letni kolobar).

Fižolova rja
Že v začetku pridelovalne sezone pogosto pridelovalci potožijo drugemu pridelovalcu, da se na fižolu pojavlja rja. Pa je to res fižolova rja? Gliva okužuje liste, redkeje pa stebla in stroke. Na mladih rastlinicah lahko na okuženih rastlinah pred cvetenjem opazimo belkaste pege (pogosto jih spregledamo). Nato se na okuženem tkivu pojavijo rjavi prašnati kupčki (uredosorusi) in proti koncu rastne dobe se oblikujejo črni prašnati kupčki (televtosorusi). Uredospore raznaša veter tudi do 1000 m daleč. Te spore kalijo na listju, ki je vlažno vsaj osem ur in je temperatura med 16 in 25 °C. Če so temperature višje kot 28 °C ali pod 15 °C, je kaljenje uredospor zmanjšano. Z rjo močno okuženo listje rumeni, odmira in se suši, posledično pa je nižji tudi pridelek. Ob hujši okužbi so lahko tudi stroki prekriti z uredo ali televtosorusi in so kot taki neužitni. Gliva prezimi v obliki zimskih spor.

Z rjo močno okuženo listje fižola rumeni, odmira in se suši, posledično pa je nižji tudi pridelek.
Težave z rjami zmanjšujemo z ustrezno oskrbo posevkov z dušičnimi gnojili (pospešujejo dovzetnost fižola za rjo) ter s setvijo manj občutljivih sort. Po spravilu pridelka je smiselno odstranjevanje in nato še uničenje ostankov okuženih rastlin. Oporo (koli, palice) je priporočljivo tudi razkužiti (z na primer 2 % varekino). Pogosto ne gre brez uporabe v ta namen registriranih fungicidov.