Pri pridelavi čebule se pogosto srečujemo z različnimi povzročitelji bolezni, ki vplivajo na količino in kakovost pridelane čebule. Od bolezni lahko pri pridelavi težave povzročajo predvsem čebulna plesen (Peronospora destructor), siva plesen čebulnih listov (Botrytis squamosa), siva plesen (Botrytis allii), bela gniloba čebulnic (Sclerotium cepivorum) in čebulna rja (Puccinia allii). Težave lahko povzročajo tudi različni virusi (na primer rumena pritlikavost čebule), občasno pa tudi bakterije.

Čebulna plesen je ena najnevarnejših bolezni v naših podnebnih razmerah. Redko uniči celoten pridelek, ampak se okužba odrazi v nižjih pridelkih in propadanju okuženih čebul v času skladiščenja.

Če posadimo s to glivo okužene čebulice, se iz njih razvijejo pritlikave rastline. Listi na teh rastlinah so zviti, svetlejše zelene barve v primerjavi z neokuženimi in pogosto so videti kot polomljeni. Obdani so s sivkasto vijoličasto prevleko, na koncu se zmehčajo in posušijo. Lokalne pege so posledica sekundarnih okužb in na listih so opazne kot majhne, bledo zelene do svetlo rumene pege, ki se postopno povečujejo. Bolezenska znamenja se najprej pojavijo na starejših listih.

Gliva lahko miruje več let. Po propadu okuženih rastlin se v njih oblikujejo oospore, ki po obdobju mirovanja kalijo v micelij, ki je odgovoren za okužbo.

Med rastno dobo čebulna plesen tvori nespolne trose, ki jih prenaša veter in okužujejo posevke. Spore se tvorijo in razvijajo ponoči ob veliki vlažnosti ter zmerni temperaturi (od 4 do 25 °C). Za razmnoževanje potrebujejo prosto vodo in optimalno temperaturo od 7 do 16 °C. V primeru, da se zjutraj in ponoči pojavlja dovolj močna rosa, za okužbo ni potreben dež. V primeru zelo suhega vremena pa so drugotne okužbe razmeroma redke.

Čebulna plesen

Siva plesen čebulnih listov je zelo pomembna bolezen čebule, saj lahko povzroči celoten izpad pridelka. Po okužbi s to glivo na listih nastanejo belo rumene, nekoliko vdrte pege, obdane z vodenasto cono. Največ težav s to boleznijo je v dolgotrajnem vlažnem in dokaj hladnem vremenu. Gliva prezimi na odpadlih okuženih delih čebule kot sklerocij ali micelij. Za okužbe s to glivo so veliko bolj dovzetni mladi listi kot starejši.

Z glivo povzročiteljico sive plesni čebule se čebula okuži že na polju, bolezenska znamenja pa se pokažejo šele v skladišču. Gliva je parazit šibkosti in se naseli na odmirajoče liste med zorenjem. Običajno se širi od okuženih mest na listih proti vratu čebule in nato prodre v notranjost. Znamenja bolezni na luskolistih čebule prepoznamo kot temne, rahlo udrte pege, meso čebule pod pegami pa je mehko. Na luskolistih se pozneje razvije belkast micelij, na katerem je množica sivih spor. Na okuženih čebulah se oblikujejo črni sklerociji in v tej obliki gliva tudi prezimi.

Čebulna rja ali rja čebulnic največ škode povzroča na poru, česnu in čebuli, na ostalih vrstah pa jo redkeje zasledimo. Zgodnja znamenja okužb z glivo, ki povzroča čebulno rjo, opazimo na listih čebule in cvetnih steblih v obliki majhnih rumeno belih madežev ali peg. Kasneje se na teh mestih oblikujejo rumeno rjava, okroglasta ali podolgovata ležišča spor. V primeru močnejših okužb se oboleli listi prezgodaj sušijo in odmirajo, kar se odrazi v manjših čebulah. Kasneje se razvijejo zimske spor (televtospore), ki so vidne kot temni kupčki. Gliva preživi v obliki uredospor ali televtospor na ostankih obolelih rastlin, bolezen pa se lahko prenaša tudi s semenom (manj pomemben način).

Takšna čebula se slabo skladišči.  

Gliva, ki povzroča belo gnilobo čebulnic lahko prizadene vse čebulnice, ampak zanjo je najbolj občutljiv česen. Listi na obolelih rastlinah rumenijo in propadajo od zgoraj navzdol, zunanji listi čebule pa postanejo voščeni in gnijejo. Gliva v obliki sklerocija ”čaka” v tleh tudi več let in v ugodnih razmerah naseljuje občutljive rastline.

Ukrepi za omilitev težav

Pojav in širjenje bolezni v posevkih preprečujemo tako da:

– sadimo zdrav čebulček ali sejemo zdravo oziroma razkuženo seme,

– upoštevamo kolobar (priporočljiv je 4- do 5-letni)

– izberemo primerno lego (primernejše so sončne površine)

– pazljivo gnojimo z dušikom (vnos manjših količin dušika v večkratnih odmerkih),

– sadimo oziroma sejemo na primerno razdaljo (ne pregosto),

– pazimo, da so posevki nezapleveljeni (manj vlage v posevku),

Če težave povzroča bela gniloba čebulnic, moramo biti pozorni tudi na kislost tal (pH naj bo nad 4,8).

Težave z boleznimi zmanjšujemo tudi s pravočasnim spravilom čebule. Pri spravilu bodimo dosledni in pazljivo rokujmo s čebulami, saj se bomo tako izognili mehaničnim poškodbam čebul. Spravila se lotimo v suhem vremenu, pri temperaturi višji od 25 °C. Spravilu naj sledi tudi hitro in temeljito sušenje čebule. Pridelek pa nato shranimo v suhih skladiščih in iz njih sproti odstranjujmo in uničujmo  obolele čebule.

Izvajanje teh ukrepov pogosto ne zadošča za obvladovanje bolezenskih povzročiteljev in je potrebno občasno tudi pri pridelavi v domačih vrtovih poseči po ustreznih, v ta namen registriranih fungicidih.

Iris Škerbot