Je izhodiščna surovina za pripravo kuhane jedi – zelene omake ali po domače špinače, ki nekaterim ni všeč, mnogi pa jo cenimo. List je mogoče rabiti tudi svež.

Blitva ni sorodnica špinače

Med špinačnice uvrščamo blitvo (Beta vulgaris L. ssp. vulgaris var. Conditiva), špinačo (Spinacia oleracea) ter novozelandsko špinačo (Tetragonia tetragonoides Pall.). Napačno je razmišljanje, da je blitva botanično v sorodu s špinačo.

Druži ju zgolj kulinarična podobnost, saj ju uporabljamo na enak oziroma zelo podoben način in ju zato štejemo v skupino, ki ji rečemo špinačnice.

Blitva je bolj v sorodu z rdečo peso (Beta vulgaris L. ssp. vulgaris var. vulgaris) kot z navadno špinačo. Še bolj botanično vsaka zase sta z novozelandsko špinačo. A vse tri zelenjadnice druži enaka ali podobna uporabna vrednost – svež, zelen list, ki je primeren tako za predelavo kot za svežo uporabo.

Listi blitve so navadno svetlo živo zelene do izrazito temno zelene barve. Listna ploskev je lahko tudi z rdečimi, rumenimi in vijoličastimi odtenki, kar je sortno odvisno. Posebne sorte imajo lahko tudi različno obarvane listne žile ter bolj ali manj debele (mesnate, sočne) in obarvane listne peclje, ki so tudi užitni. Blitva je špinačnica, ki se odlikuje po svoji dobri prilagojenosti na visoke zgodnje in srednje poletne temperature. Za pozno poletje je blitvi zelo podobna novozelandska špinača, ki se s krajšanjem poletnih dni zelo bujno razrašča in tik pred jesensko slano daje obilo listov, primernih za spravilo.

Blitva in kolobar

Blitvo gojimo na drugi ali tretji poljini v vrtu, kjer ji lahko ponudimo dovolj hrane za celoletno rast in razvoj bogate listne mase. Blitva tako kot ostale špinačnice zahteva zelo širok kolobar in ne prenese pogoste setve na istem mestu, zato jo pridelujemo na isti gredi šele po premoru štirih ali petih letih. Blitva je zelo zahtevna glede vsebnosti kalija v tleh in tudi ostalih hranil ji ne sme manjkati. Odsvetujem gnojenje s svežim hlevskim gnojem, potrebuje 1,2 kg dušika in 1,2 kg fosforja ter 2,4 kg kalija za 100 m2 površine. Tako bomo pridelali tudi do 250 kg blitve na tej površini. Za štiričlansko družino sicer zadostuje že štiri do šest bujnih rastlin, saj nam že ena rastlina ob rednem odstranjevanju listov da tudi do štiri kilograme svežih listov.

Blitvini dobri sosedi so nekatere kapusnice (cvetača, zelje, brstični ohrovt, brokoli, kitajski kapus, ohrovt) tudi črna redkev, redkvica in kolerabica, drobnjak, stročnice (npr. grah in fižol, tudi visok za poletno senco), korenček, solata. Lepo se dopolnjuje z žametnico (tagetes), ognjičem in kapucinkami. Slaba oziroma neprimerna soseda je rdeča pesa, tudi špinača in loboda.

Zasnova posevka

Blitva za vznik potrebuje vsaj 6 °C in optimalno raste pri 16 °C. Je nezahtevna, a požrešna rastlina. Neposredno na gredo posejemo seme ali posadimo vzgojene sadike.

Blitvo sejemo neposredno na gredo zgodaj spomladi, od začetka marca dalje. Sejemo na gosto v vrsticah in mlade rastline redčimo. Populjene uporabimo za solate ali priloge mesnim jedem.

Vzgojene sadike naj imajo dober koreninski sistem in čvrsto koreninsko grudico ter vsaj štiri do šest listov v nadzemnem delu. Presajamo jih na končno pridelovalno razdaljo vsaj 40 do 45 cm v vrsti in enako tudi med vrstami.

Seme blitve (tudi rdeče pese) je poligermno, kar pomeni, da lahko iz enega posejanega semena ali mešička vzklije več kot ena rastlinica. Pri večini preostalih zelenjadnic iz enega semena vznikne le ena rastlina in je seme monogermno. To je pri blitvi treba upoštevati, da setev oziroma sajenje ni pregosto.

Nezahtevna oskrba

Blitva vzkali kmalu po setvi, še posebej ob primerni talni vlagi in toploti. Od maja dalje so na voljo prvi posamezni listi ali cele mlade (izpuljene) rastline. Liste režemo, ko dosežejo višino od 10 do 15 cm. Trgamo ali režemo le zunanje liste, liste v srčku rastline puščamo, saj tako omogočimo razvoj novih, mladih listov. Liste režemo sproti in s tem vzpodbujamo rast in oblikovanje novih. To počnemo do zgodnje jeseni, tudi do zime, ko blitva preneha oblikovati liste. Lahko tudi prezimi in naslednjo pomlad ponovno odženejo novi listi, potem pa rastlina zacveti in naredi semena.

Namakamo vsakih nekaj dni

Poleti jo občasno zalijemo, lahko jo tudi dodatno pognojimo z listnimi ali foliarnimi gnojili. Uporabite tekoča organska gnojila ali druga sredstva za krepitev rasti, ki jih naredite sami ali kupite in so narejena na osnovi morskih alg in zelišč. Primerno obdelana tla bodo rastlini nudila dovolj talne vlage ter hranil, zato bo oblikovala nove liste tudi poleti. Ker ima blitva močan in globok koreninski sistem, zadošča namakanje vsakih nekaj dni. Koristno je tudi zastiranje tal z organskimi zastirkami (slama, trava ….). Blitva s svojo bogato listno maso tudi sama dovolj dobro zastira tla in je dobro konkurenčna tudi plevelnim rastlinam, zato občasno okopljemo tla med rastlinami zaradi zračenja in ne kot pletje.

Pisane sorte zelo okrasne

Najbolj tradicionalno je sejati srebrno listno blitvo, ki oblikuje značilne zelene in mesnate liste, a tako za okras kot tudi uporabo lahko poskusite s sortami pisanostebelne blitve. Popestrile bodo vrt in posode z okrasnimi rastlinami.

Blitva je vir cenjenih hranilnih snovi s pozitivnimi učinki na zdravje. Vsebuje vitamina C in skupine B-kompleks, kot so folati, niacin, vitamin B-6 (piridoksin), tiamin in pantotenska kislina. Je odličen vir vitamina K. Le ne pozabite dovolj pogosto rezati dobro razvite liste, da boste vzpodbujali tvorbo novih, mladih, okusnih in zdravih listov.

Besedilo in fotografije: Igor Škerbot