Za vse predstavnike češminov so namreč značilni listni trni, ki se razvijejo na glavnih poganjkih namesto listov. Pravi listi izraščajo le na izredno kratkih (1-2 mm dolgih) stranskih poganjkih. Struktura vej je tako precej bolj zanimiva kot to kaže na prvi pogled.

Čeprav nekateri predstavniki češminov lahko dosežejo tudi do 5 metrov višine, se na vrtovih večinoma srečamo z nižjimi grmi, kot sta na primer tunbergov (Berberis thunbergii) in navadni češmin (B. vulgaris). Oba se ponašata s čudovitimi barvami listja, ki pridejo še posebej do izraza v jesenskem času. Večinoma na vrtovih najdemo rdeče obarvane predstavnike tunbergovega češmina, vrsta je avtohtona v vzhodni Aziji in na Japonskem. Tunbergov češmin je gost listopaden grm, ki je služil kot osnova za številne vzgojene sorte. Poleg rdečelistnih predstavnikov, kot sta sorti ‘Harlequin’ in ‘Admiration’ lahko tako v vrtnarijah najdete tudi zelenolistne predstavnike, to je sorta ‘Tiny Gold’ ali celo izredno barvito sorto ‘Starburst’. Pri slednji so zeleni listi dodatno obarvani še s škrlatno-rožnatimi odtenki. Podobno raznolika je tudi velikost tunbergovega češmina, saj lahko poleg običajno visokih predstavnikov izberemo tudi pritlikave ali celo pokončno rastoče sorte, ki so odlične za oblikovanje živih meja. Za vse tunbergove češmine pa je značilno, da jeseni barva njihovega listja preide v odtenke oranžne, svetlo rdeče in škrlatne, zaradi česar grmi na vrtu kar zasijejo. Zelo zanimiv predstavnik je tudi vrsta B. julianae, za katerega bi morda po imenu sodeč pomislili, da je povezan z našimi Julijskim alpami, vendar v resnici izvira iz osrednje Kitajske. Pri nas ga nekateri gojijo kot zimzeleno okrasnico. Rastlina zraste v 3 metre visok grm, ki ga spomladi polepšajo rumeni cvetovi. Slednjim jeseni sledijo še temno škrlatno do skoraj črni plodovi.

Več kot le okrasni dodatek

Navadni češmin je precej razširjen tudi v naravi. V Evropi in zahodni Aziji ga je dovolj, da lahko naberemo večje količine plodov, ki so bogati z vitaminom C. Dandanes ga v Evropi le redko uporabljajo v kulinariki, čeprav so ga v preteklosti veliko uporabljali v jedeh namesto limonine lupinice. V sedanjem času ga pri kuhi uporabljajo le še na srednjem Vzhodu in v Rusiji, kjer ga dodajo rižu ali mesu oziroma ga skuhajo v marmelade. Za marmelado in čaje so uporabni tudi plodovi južnoameriških češminov B. microphylla in B. darwinii. Poleg prehrane pa je navadni češmin v preteklosti služil tudi kot vir rumenega barvila, ki so ga pridobivali iz njegovega lubja.

Poskrbite za vaš češmin

Večina češminov zraste nekje do dva metra višine, vendar jih z lahkoto oblikujemo v nekoliko nižje grme. Če bi potrebovali še nižji grmiček, pa izberite češmine z oznako ‘Nana’. To so pritlikave sorte, ki navadno ne presežejo 50 centimetrov višine. Češmin ni prevečobčutljiv za svetlobo in bo uspeval tako na svetlem rastišču kot tudi v svetli senci. Odrasli grmi so tudi dobro odporni proti suši in bodo brez problemov prestali krajša obdobja brez vode. Češmini tudi ne potrebujejo veliko vzdrževanja, le redno letno rez, da grm ne preraste svojega prostora in da ohranimo vitalnost rastline. Grme tunbergovega češmina obrežite v času mirovanja (nekje do februarja). Odstranite vsako peti poganjek, pri čemer začnite z najstarejšimi. Za močnejšo pomladitev grma lahko odstranite celo vsak tretji poganjek, vendar bo potem grm v prvi sezoni nekoliko slabše cvetel.

Odličen za živalim prijazen vrt

Cvetoči češmini privabljajo veliko čebel, ki se pasejo na njihovih cvetovih. Njihove plodove pa z veselje zobajo različne ptice, ki si v njihovih gostih in trnastih poganjkih lahko spletejo tudi dokaj varovana gnezda. Češmini so tako odlična izbira tudi za živalim prijazen vrt. Čeprav na vrtovih niso več tako pogosti kot v preteklosti, so češmini čudovite grmovnice, ki s svojim barvitim listjem, cvetovi in plodovi poživijo zasaditev in si tako zaslužijo mesto na okrasnem vrtu. Matevž Likar