Nekoč so vrtnarji in kmetovalci redno in načrtovano apnili tla. V zadnjih desetletjih se je prevečkrat dogajalo, da smo na to osnovno opravilo pozabljali.

Kalcij pomembno osnovno rastlinsko hranilo poleg dušika, fosforja, kalija, magnezija in žvepla. V pridelavi rastlin, še posebej zahtevnih vrst zelenjave, torej ne bi smelo manjkati.

Poleg vpliva na rast in razvoj rastlin kalcij kot bazičen ion pomaga v tleh nevtralizirati nastajajoče kisline, ki povečujejo zakisanosti tal. Zato imata bazična kalcij in magnezij odločilno vlogo pri razkisanju tal, saj ju dodajamo z materiali, v katerih je kalcij v apnencu. Apnenje je torej dodajanje apnenca in z njim kalcija zemlji.

Rastline v kislih tleh trpijo

Tako kalcij kot magnezij uravnavata reakcijo tal, ki jo označujemo s pH vrednostjo. Ali so naša vrtna tla kisla, nevtralna ali bazična izvemo, če opravimo analizo tal na vrednost pH ali to izvemo iz rezultatov osnovne analize tal na vsebnost fosforja, kalija, pH in deleža organske snovi. Lestvica za pH vrednost tal pokaže na vrednosti od 1 do 14, kjer so tla v območju od 1 do 7 kisla, pri pH 7 so nevtralna in pri vrednostih nad 7 in do 14 bazična.

Za rastline, tudi večino zelenjadnic, je najbolje, če se pH vrednosti gibljejo med 5 in 7,5.

Če meritve pH vrednosti pokažejo več kot 7,5 in manj kot 5, se pogosto pojavijo v pridelavi kakovostne zelenjave težave v oskrbi rastlin z drugimi nujno potrebnimi osnovnimi in tudi z mikrohranili (npr. železo, bor, natrij, baker, cink …). Korenine rastlin, ki rastejo v prekislih tleh (pH pod 5), ne morejo dostopati do osnovnih in tudi mikrohranil. To se pokaže v slabši rasti in razvoju rastlin. Kljub temu, da hranila v zemlji so, rastline v prekislih tleh trpijo pomanjkanje hranil, ki vplivajo na tvorbo korenin in cvetov (npr. fosfor), čvrstost plodov (kalij) ali lepo, temno zeleno barvo in visok delež klorofila, ki ga dajeta magnezij in železo. Zato je v primerih, ko so vrtna tla kisla ali zelo kisla (pod pH 5 ali celo pod pH 4,5), razkisanje tal s pomočjo kalcija v obliki apnenca nujno.

Izbor materiala za apnjenje

Ni vseeno, kateri material izberemo. Najpogosteje pomislimo na apno in v njem vsebujoč kalcij, a danes poleg apna in gašenega apna poznamo še mlade kalcitne in mehke apnence ter tudi dolomitne materiale. Seveda se upravičeno porajajo vprašanja, katerega izbrati.

Pomembna razlika med apnom in gašenim oziroma hidratiziranim apnom ter ostalimi apnenčastimi materiali, pogosto poimenovanimi tudi apnenčasta moka, je v hitrosti učinkovanja in njihovi topnosti.

Apno je fin prah, ki ga z vrta odnaša že rahla sapica, kar je zagotovo velik minus zanj. Zato se v zadnjem desetletju intenzivno uveljavljajo mehkejši, mokri in grobo mleti apnenčasti materiali (od 0 do 4, pogosto tudi do 8 mm). Takšni materiali se ne prašijo, z njimi preprosto rokujemo in jih raztresamo, bodisi povprek bodisi v vrstah s pomočjo posebnih strojev – trosilcev. Najpomembneje pa je, da so dobro topni, hitro preperevajo in imajo tako imenovano trojno naravno delovanje. To pomeni, da so 25 do 50 % delujoči v prvem letu, preostanek materiala pa se v tleh postopno sprošča v naslednjih 4 do 6 letih. Pomembno je tudi to, da takšni apnenčasti materiali v primerjavi z apnom in gašenim apnom niso agresivni za mikroorganizme v tleh. To pomeni, da jih lahko uporabljamo hkrati z osnovnim gnojenjem tako z organskimi gnojili (npr. hlevskim gnojem ali kompostom) kot tudi z mineralnimi gnojili. Apna pa ne nanašamo na zemljo takrat, ko gnojimo s hlevskim gnojem ali kompostom.

Kdaj apnimo vrtna tla

Preden se odločimo za apnenje, se prepričajmo, če naša vrtna tla sploh potrebujejo razkisanje ali nevtralizacijo. Tal s pH vrednostjo nad 7,5 ni potrebno apniti in prav pogosto so pri nas vrtna tla ekstremno pognojena oziroma založena s fosforjem, kalijem ter z visokim deležem organske snovi v tleh (nad 5 do 8 %) ter visokimi vrednostmi pH.

Če so tla bolj kisla, jih apnimo, in sicer po spravilu posevkov zelenjave z vrta jeseni ali pozimi. Po zemlji potresemo mehko apnenčasto moko, ki je fino zdrobljena kamnina, bogata z različnimi deleži apnenca (od 50 do 95 % CaCO3), in to lahko naredimo s hkratnim gnojenjem vrtnih tal.

Tako bomo apnenčast material tudi v dopustnih večjih količinah (do 100 kg na 100 m2 pri zelo kislih tleh s pH pod 4,5) lahko dobro pomešali z vlažnimi tlemi in začelo se bo postopno raztapljanje apnenca. Če vam apnene moke ni uspelo raztresti jeseni ali pozimi, ga lahko dodate tudi še spomladi pred predsetveno pripravo tal, in sicer ga plitvo zadelate v tla. Če uporabljate apno, ga potresete pozno jeseni in ne hkratni z organskim gnojenjem. Uporabimo zelo majhne količine apna, in sicer od 10 do 30 kg apna na 100 m2 pri zelo kislih tleh s pH pod 4,5). Njegovo učinkovanje na reakcijo tal je hitro. Ker pa negativno deluje na mikroorganizme v tleh, ga odsvetujem uporabljati in tresti v začetku pomladi, ko se tla iz dneva v dan ogrevajo in se prebujajo tudi koristni talni organizmi.

Z uravnavanjem in nevtralizacijo kislosti tal ter uporabo apnenčastih materialov boste v vrtnih tleh izboljšali tudi tvorbo talnih strukturnih agregatov, kar bo izboljšalo poroznost tal, ki jih boste dolgi rok lažje obdelovali.

Ker je večina rastlinskih hranil optimalno dostopnih za rastline v območju s pH vrednostjo tal med 5,5 in 7, pa boste omogočili gojenim zelenjadnicam dobro in hitro rast ter oblikovanje kakovostnejših pridelkov.

Igor Škerbot