Korita z vodno rezervo že vrsto let dobro nadomeščajo klasična, ožja korita. Danes številna korita nosijo oznako “korito z vodno rezervo”, a prava so le tista, ki imajo prostoren rezervoar za vodo. Meter dolgo korito, na primer, ima sedem litrov in pol vodne zaloge, vanj lahko nasujemo 25 litrov substrata, opremljeno mora biti z merilnikom nivoja vode –vodomerom. Rastline zalivamo na klasičen način, z vrha po zemlji, in ne le skozi tulec v rezervo. Zavedati se moramo, da samo zalivanje skozi tulec ni smiselno, dokler rastline ne prerastejo substrata, saj lasaste koreninice niso sposobne črpati vode iz zaloge. Tako lahko rastline trpijo sušo. Bujno rastoče rastline, posajene v meter dolgo korito, v vročem dnevu posrkajo najmanj deset litrov vode. Prednost korit z vodno rezervo pred običajnimi je v tem, da lahko sprejmejo takšno količino vode. Vodomer mora biti pravilno, to je do dna korita, vstavljen v tulec, kajti le tako kaže dejanski nivo vode.

Skrite pasti
Ljubitelji cvetja zemljo za sajenje svojih rožic še vedno radi pripravljajo kar doma. Pri tem pozabljajo na deževnike in ličinke škodljivih organizmov, ki jih vnesejo v mešanico. Zato priporočam razkuževanje s talnimi insekticidi ali s segrevanjem v brzoparilniku in v kmečkih pečeh.

 
Srečna roka pri izbiri
Žal prostorna korita in kakovosten substrat ne naredijo čudežev, če posadimo napačne rože. Pred leti je bila odločitev veliko lažja, saj okrasnih rastlin, primernih za sajenje, ni bilo veliko. Danes pa vrtnarji gojijo na stotine različnih vrst in morda prav toliko sort rastlin. Zato preseneča dejstvo, da še vedno prisegamo na standardne rastline. Vse, ki nam rože pomenijo nekaj več kot le obveznost do okolice, pa raziskovalni duh žene naprej. Tako nastajajo vedno nove kreacije, vsako leto postajamo bolj izkušeni in obenem drznejši.

Postopek sajenja

V meter dolgo korito z vodno rezervo posadimo osem do deset rastlin. Izbrali smo klasične rastline – pisanolistno pelargonijo, skaevolo, euriops, brahikomo, sunsatijo in encijanasto salvijo.

Korito do vrha napolnimo s substratom ter po načrtu razpostavimo sadike. Vzamemo jih iz lončka ter pregledamo njihove korenine. Bele, goste in močne korenine so zagotovilo za dobro začetno rast in odličen nadaljnji razvoj. V substratu naredimo jamico, vanjo položimo sadiko ter jo previdno obsujemo. Ne pritiskajmo, rastlina ne bo ušla!
Globina sajenja je zelo pomembna, saj se na primer pregloboko posajena pokončna pelargonija hitro odzove. Spodnji listi zgnijejo, po rastlini pa se lahko širi siva plesen.
Po sajenju rastlinam postrežemo s počasi topno hrano. V storžkaste tablete zlepljena gnojila potisnemo na notranjo stran korita. Vsaki rastlini po eno do dve tableti. Počasi topno gnojilo v razsutem stanju pa lahko primešamo substratu že pred polnjenjem korit. To opravilo je nujno pri rastlinah, ki bodo izpostavljene padavinam.

Napolnimo zalivalko ter posajene rastline z razpršilko temeljito zalijemo. Substrat se bo tako enakomerno posedel. Korita umaknemo v sončno zavetje, pod ali na balkon. Pri nižjih temperaturah rastline pokrivamo z več plastmi pajčevinaste tkanine ali papirja. Ne uporabljamo plastičnih folij. Posvetimo se jim tudi ob vetrovnih dneh in jih zaščitimo z enojno plastjo pajčevinaste tkanine.

Posajenih korit tudi ob zgodnjem sajenju ne prestavljamo v svetle garaže ali sobe. Tam rastline namreč pričnejo z rastjo in se pretegnejo, popki se sušijo, listi rumenijo.

Šest tednov po sajenju začnemo z rednim dognojevanjem. To rutinsko opravilo nam je verjetno že dobro prišlo v kri. Pogosto pa pozabljamo na rastlinsko kozmetiko. V našem primeru odstranjujemo odcvetela cvetna stebla pri pokončni pelargoniji, euriopsu in encijanasti salviji.

Kaj pa prezimljene rastline

Šele v spomladanskih dneh, ko korita odnesemo na prosto, odstranimo zgornji sloj stare zemlje in nasujemo svežo plast. K vsaki sadiki potisnemo tableto počasi topnega gnojila. Rastline po potrebi pomladimo in temeljito zalijemo. Ne pozabimo na redno dognojevanje.