Ob tem se le malokdo zaveda, od kod so prikupni zelenkasti sadeži pripotovali, kako slab vpliv na okolje ima njihova proizvodnja in kakšne že kar kriminalne zgodbe se skrivajo v njihovih nasadih na oddaljenih kontinentih. Če bi nam bile življenjske poti kmetov, ki pridelujejo avokade, znane, potem bi zelo verjetno raje pogledali vstran od teh grešnih plodov in v košaro naložili kilogram ekoloških jabolk od kmeta iz sosednje doline in jih vsaj brez slabe vesti pojedli. Vas zanima zakaj?

Nadnaravne lastnosti sadeža

Kaj se zgodi z vašim telesom, če vsak dan jeste avokado? Pravilen odgovor je – prav nič. Lahko pa se kaj zgodi komu drugemu na drugem koncu sveta. Zgornje vprašanje je eden izmed zadetkov, ki jih izvrže spletni brskalnik, ko vpišemo iskalno geslo avokado. Kaže na to, kako je lahko nek sadež trendovski in moden. Prehranski strokovnjaki namreč avokadu pripisujejo izjemne, že kar nadnaravne lastnosti. Najdete ga lahko visoko na seznamih priporočenih živil, ki jih svetujejo trenerji fitnesa in prehranski strokovnjaki. Avokado je sestavljen pretežno iz vode, nenasičenih maščobnih kislin, ogljikovih hidratov, vsebuje veliko vitaminov in malo sladkorjev. Ker je zdrava prehrana danes pravi hit in je precej bolj zanimivo v svoj zdrav jedilnik vključiti avokado kot pa dolgočasna jabolka, se je popularnost tega sadeža v zadnjih letih zelo dvignila. V Slovenijo je bilo leta 2010 uvoženih 371 ton tega avokada, v letu 2018 pa že zajetnih 1984 ton. V resnici je ta velik dvig povpraševanja bolj rezultat dobrega marketinga spletnih vplivnežev kot pa dejstva, da je avokado res tako zelo zdrav. Nekomu je veliko povpraševanje po tem sadežu pisano na kožo, oziroma bolje rečeno na njegov posel. 

Večino svetovne proizvodnje avokada se odvije v Mehiki. Skoraj 60 % prihodkov iz mehiškega kmetijstva naj bi posredno ali neposredno prinašalo gojenje avokada, v tej panogi pa naj bi bilo zaposlenih več kot sto tisoč ljudi. Prav z naslova stalnega povečevanja kmetijskih površin za gojenje avokadov v Mehiki letno izgine več tisoč hektarjev naravnih gozdov. Avokadovi nasadi so za nameček še strahotno potratni z vodo, kar na dolgi rok povzroča prave sušne puščave srede pokrajin, kjer se je nekoč bohotilo zelenje. En hektar intenzivnega avokadovega nasada z le 156 drevesi porabi 1,6 krat več vode, kot hektar naravnega gozda z 677 drevesi. Avokadovo drevo namreč v povprečju za tvorbo enega sadeža porabi med 70 in 300 litrov namakalne vode. Če ta podatek primerjajmo z nam vsem dobro znanim paradižnikom, ki za svoj razvoj potrebuje 5 litrov vode in pomarančo, ki porabi 22 litrov namakalne vode, menim, da je vsako dodatno pisanje na to temo odveč.

V smrt za avokado

Poleg ekološke katastrofe pa gojenje avokada prinaša tudi jok, solze in žalost v življenja ljudi. Ker je povpraševanje po avokadih v zadnjih letih v tako neverjetnem porastu, so dober posel zavohali mafijski karteli. Kjer je denar, tam je kriminal, pa tudi če je v igri zeleno sadje in ne droge. Mafijci se v Mehiki in Čilu organizirano spravljajo na uboge kmete, ki s svojimi žuljavimi rokami sadijo in vzdržujejo nasade avokadovcev. Ko so nasadi v polnem donosu, kmete iz zemlje izženejo in v goreči želji po ohranitvi lastnih nasadov se marsikatero življenje kmetov tudi konča. Mafijci pri osvajanju avokadovcev pač ne izbirajo sredstev. Po tem so vendarle poznani. Prav tako svoje umazane roke tiščijo v preprodajo in izvoz avokada in pri tem mastno služijo.

Poleg negativnih vplivov na okolje je tudi to razlog, zakaj se nekateri bolj ozaveščeni načrtno izogibajo avokadu in vsem jedem, ki so pripravljene iz njega. Po svetu lahko najdemo restavracije, kjer nas na vratih pozdravi napis »avocado free restaurant«. S tem dajo svojim gostom jasno vedeti, da v njihovi restavraciji ne podpirajo umazane in sporne proizvodnje avokada, pa tudi to, da bodo pri njih naročili ponarejeno guacamole omako iz bučk in začimb in ne iz avokada, kot bi po originalnih receptih morala biti.

Ima pa jajca!

Starodavna civilizacija Aztekov je avokadovcem pravila »ahuacacuauhitl«, kar bi v prevodu pomenilo drevo z modi. Brez posebnega pretiravanja bi lahko rekli, da imajo avokadovci (Persea americana) čisto prava jajca. Precej logično poimenovanje, glede na obliko plodov, ki jim visijo z vej.

Danes so gojeni avokadi precej večji, bolj mesnati in z manjšimi koščicami kot nekdaj v času Aztekov. Kmetje morajo na prve cvetove in plodove čakati dolgih deset let. Pa še potem ne cvetijo po nekem ustaljenem redu, ampak povsem nepredvidljivo, kot se jim zazdi. Malo ta, malo naslednji mesec in tako skozi celo leto. Avokadovci rastejo v tropskem podnebju, kjer se drevesom ni potrebno bati zime in si lahko privoščijo razkošno cvetenje skozi celo leto. Za kmete to predstavlja stres, saj ne morejo vnaprej načrtovati dela in dinamike proizvodnje, tako kot smo tega vajeni v našem podnebju. Pri avokadu namreč ne smeš ničesar zamuditi. Če plodovi popadajo na tla, v nekaj dneh zgnijejo in s prodajo na drugi konec sveta ne bo nič. Avokadi morajo biti zato obrani še ravno pravi čas, da se lahko zloženi v zabojčke in ohlajeni na 4°C dva meseca lepo počasi vozijo z ladjo čez ocean v Evropo. Ko pridejo na toploto naših trgovin in domov do konca dozorijo.

Avokado z domačega vrta?

Nikakor! Avokadovci bi v našem podnebju težko preživeli, saj so to zimzelena tropska drevesa in za svoje preživetje potrebujejo dovolj toplote. Zelo rada pa vzklijejo semena avokadov, ki jih kupimo v trgovini. Gojimo jih lahko kot posodovke, pa še to le za okras, saj morate meti kar precej sreče in znanja, da ta drevesa z velikimi zelenimi listi prepričate v cvetenje in tvorbo plodov. Avokadovci namreč v naših toplih domovanjih rastejo zelo hitro. Kaj kmalu se povzpnejo vse do stropov in tako postanejo čisto preveliki, da bi jim še lahko rekli ljubka sobna rastlina. Konec koncev so to le prava drevesa in ne majhne posodovke, kljub temu, da jih želimo prisiliti v omejeno rast. 

Mateja Kišek Vovk