Takrat so tuji obiskovalci videli, da smo Slovenci na čebelarskem področju nekaj posebnega. Predvsem so bili presenečeni nad odkritjem, da naš cilj ni samo pridelava medu, ampak da gojimo čebele tudi in predvsem zato, ker jih imamo radi.

Po končanem kongresu so začele deževati prošnje tistih tujih čebelarjev, ki se kongresa niso udeležili, a so iz svojih strokovnih glasil izvedeli, kako zanimiva je Slovenija in na kako drugačen način se pri nas čebelari, če bi lahko prišli k nam, da si ogledajo naša čebelarstva. To so bile pretežno večje organizirane skupine, ki so želele priti z avtobusi in pogosto za več dni. Ker je bilo potrebno zanje rezervirati prenočišča, prehrano in programe obiskov pri posameznih čebelarjih, smo se dogovorili s turistično agencijo, da prevzame celotno logistiko, čebelarji pa smo prevzeli strokovni del.

Italijani spoznavajo gozdni med

V obdobju od takrat smo si nabrali kar nekaj zanimivih izkušenj. Ena prvih takšnih je bila ugotovitev, da morajo poznati osnove čebelarjenja tudi turistični vodniki. Zanje smo do zdaj organizirali dva celodnevna tečaja, ker pa zanimanje tujih čebelarjev za prihod v Slovenijo narašča, načrtujemo skupaj s klubom profesionalnih turističnih vodnikov še tretjega. Narašča tudi zanimanje med našimi čebelarji, da bi se posvetili čebelarskemu turizmu. Sprva je bilo turističnih čebelarstev manj kot je prstov na eni roki, zdaj pa jih je že več kot štirideset in vsako leto se pojavi kašno novo. Pred nekaj leti smo uvedli celo certificiranje, podobno kot certificirajo hotele, namesto zvezdic, ki jih uporabljajo hotelirji, pa mi uporabljamo čebelice. Trenutno predstavljajo najvišjo oceno tri čebelice. Eno od velikih prednosti takšnih čebelarstev je povečana prodaja čebeljih pridelkov na domu. Marsikje na podeželju, kjer je kupna moč prebivalstva v primerjavi z mesti slabša, zadnje čase prodaja medu pada. Svoje so naredile tudi velike trgovske verige, ki prodajajo uvožen med po precej nižjih cenah, kot je domači. Zanimivo, da med ne kupujejo samo nečebelarji ampak tudi številni tuji čebelarji, čeprav so sami pridelovalci tega osnovnega čebeljega pridelka. Italijani na primer ne poznajo gozdnega medu, oziroma medu iz mane. Ko so prišli k nam, smo jim povedali, da obstojata hojev in smrekov med, ki imata drugačen izvor in tudi druge lastnosti, kot jih imajo cvetlične vrste medu – akacijev, lipov, kostanjev, mešani cvetlični in javorov. In ko so pokusili omenjena gozdna medova, so šele odkrili nove, do tedaj neznane arome. Popolno presenečenje zame je bilo tudi njihovo nepoznavanje razlik med jelko oziroma hojo ter smreko. Šele ko so obiskali moj botanični vrt medovitih rastlin v Šempasu, so lahko videli po čem se razlikujeta obe drevesni vrsti.

Sosedje navdušeni nad Slovenijo

Pred časom sem tri dni vodil po Sloveniji čebelarje iz severnoitalijanskega mesta Sondrio, ki doslej še nikoli niso bili pri nas. Odločil sem se, da jih popeljem za en dan tudi po naši Dolenjski. V Višnji gori smo si ogledali spomenik kranjski čebeli in vzoren čebelnjak v središču naselja, sledil je obisk cistercijanskega samostana v Stični, kjer nas je prijazno sprejel samostanski čebelar pater Avguštin, nato pa nas je pot vodila proti jugovzhodu skozi razgibano dolenjsko pokrajino. Ljudje so bili očarani nad lepoto narave in urejenosti vasi, skozi katere smo se vozili. »Saj tu je lepše kakor v Švici,« so mi govorili. »Vsepovsod  vidimo lepo pokošene travnike, obilico raznobarvnega cvetja v vrtovih in na oknih hiš ter vzorno obdelane vinograde. Nikoli si nismo mislili, da je Slovenija tako lepa dežela«. Priznati moram, da mi je ob takšnih in podobnih pohvalah zaigralo srce. Navsezadnje smo mi čebelarji tisti, ki vodimo naše goste v turistično manj znane kraje in tako pripomoremo k njihovi boljši prepoznavnosti v svetu. V Dolenjskih Toplicah nas je pozdravil predsednik lokalnega društva Tone Andrejčič v čebelarski obleki in nas nato v avtobusu spremljal v nekdanjo kočevarsko vas Podstenice. Po poti nam je pripovedoval o zgodovini Kočevskega roga, o usodi njegovih prebivalcev kočevarskih Nemcev, o bogastvu rastlinskega sveta v prostranih roških gozdovih ter o njihovem pomenu za čebelarstvo. Pri nekdanji gozdarski koči, ki jo ima v najemu čebelarsko društvo Straža – Dolenjske Toplice, nas je pričakalo nekaj domačih čebelarjev in nas pogostilo z domačimi dobrotami. Med domačini je bil tudi topliški župan Franc Vovk, ki je pozdravil obiskovalce kar v italijanščini in jim zaželel dobro počutje v objemu neokrnjene narave. Gostje so bili vidno presenečeni nad takšno pozornostjo. Po ogledu društvenega čebelnjaka in opazovalne postaje za gozdno medenje smo se poslovili od prijaznih gostiteljev in se polni nepozabnih vtisov odpravili proti domu.

Star pregovor pravi, da gre dober glas v deveto vas. Čebelarji iz Sondrija so se med našimi čebelarji počutili zelo domače, da tega obiska zlepa ne bodo pozabili. Navsezadnje so povsod, kjerkoli smo bili in kjer koli je bilo mogoče, nakupili veliko medu, raznih medenih pijač in različnih čebelarskih spominkov.

Franc Šivic