Večina jih za to drevesno vrsto ni nikoli slišala in jim je beseda brek neznana. V Sloveniji smo na brek pozabili. V nekaterih predelih je tako redek, da je ogrožen. Avtohtono je najpogostejši v sredozemskem svetu, a ga najdemo tudi tam, kjer je podnebje dovolj toplo za gojenje vinske trte, denimo na Dolenjskem, Štajerskem, v Prekmurju in Beli krajini.

Plodovi se morajo omediti

Brek je razširjen po vsej Evropi. Najdemo ga v območju od skrajnih predelov severne Afrike do juga Švedske ter od Združenega kraljestva na zahodu pa vse do Irana na vzhodu. Je listopadno drevo, ki v višino doseže od 15 do 25 metrov. Ima dobro razvito gosto, okroglasto, pogosto do tal segajočo krošnjo z navzgor usmerjenimi vejami. Lubje je gladko in sivkasto. Lušči se v kvadratnih ploščah in tako razvija temnejše rjave plasti. Listi so enostavno krpati, temno zelene barve. Zgoraj so bleščeči, spodaj pogosto dlakavi, včasih goli in svetlejši. Pozno spomladi ali zgodaj poleti zacveti z belo kremastimi cvetovi, ki so združeni v socvetja. Plodovi so kroglasto jajčasti, veliki do 15 milimetrov, veliki, rjavi in posuti z belimi pikami. Zorijo konec septembra in oktobra. Najprej so trdi, ko jih omehča slana in se omedijo, postanejo užitni in po okusu podobni hruškam.

Brek dobro uspeva na sončnih legah ter v rodovitnih apnenčastih tleh. Dobro prenaša senco v mladosti, pozneje pa potrebuje za dobro in pravilno rast, predvsem pa za lepo oblikovanje debla velo svetlobe. Če ga želimo vzgojiti v lepo drevo, mu moramo redčiti krošnjo. Zaradi bujnega koreninskega sistema je odporen proti suši. Dobro prenaša nizke zimske temperature, prav tako tudi spomladanske slane.

Hrana za gozdne živali

Zaradi plodov je brek v gozdu pomemben vir hrane živalim, kot so veverice, miši, polhi ščinkavci in druge ptice. Živali izkoristijo le plod, ne pa tudi semena. Na pomlajevanje breka lahko zaviralno vplivajo prevelike populacije rastlinojedih živali (srnjad, jelenjad), ki se prehranjujejo z listi in poganjki.

Plodovi so bogati z vitaminom C. Imajo več zdravilnih vrednosti, saj pomagajo pri bolečinah v trebuhu in zapirajo. V Sloveniji je bil prvi zapis o breku  leta 1879, kjer je avtor navajal, da se brek uporablja kot zdravilo. Plodove so uporabljali pri težavah v trebuhu, od tod tudi ime ‘torminale’, ‘tormina’: zvijanje v trebuhu, griža.

Ko se plodovi omedijo, so uporabni za predelavo v marmelade, čežane, kompote, sokove, kis ter za cenjeno sadno žganje, ki se prodaja za več kot 700 evrov za liter. Pridelava žganja namreč zahteva veliko ročnega dela (za liter žganja je potrebno 35 kg plodov, ki jih morajo pobrati ročno ter razpecljati).  

Zelo uporaben les

Brek  v naših gozdovih ni razširjen. Potrebno bi mu bilo nameniti več pozornosti, saj daje poleg hrane živalim in estetske vrednosti gozdu v času cvetenja tudi izredno dragocen les. V preteklosti so les breka uporabljali pri izdelavi lesenih vijakov, merilnih instrumentov in glasbil. Les je težek, trden, trajen, elastičen in ima jasno izraženo črnjavo. Uporabljajo ga v kolarstvu, strugarstvu ter namesto ebenovine (Diospyros crassiflora) in hruškovine za izdelavo klavirskih tipk. Priljubljen je tudi pri čebelarjih. Še danes je nepogrešljiv pri izdelavi škotskih dud, zaradi svoje kakovosti pa dosega visoko ceno tudi pri izdelavi pohištva.

Zaradi njegove dekorativne vrednosti ga sadimo v parke. V vrtove in v bližino hiš ga lahko sadimo kot sadno drevo. Pomemben primerek breka z višino do 14 m in obsegom debla 277 centimetrov najdemo v parku ob cerkvi Sv. Martina v vasici Kobilje (Prekmurje). To je največje in najstarejše drevo te vrste v Sloveniji in zato označeno ter varovano kot naravna znamenitost.

Paulina Šušek

Fotografije: A. Paušič