Bučke gojimo zgodaj v pridelovalni sezoni, spomladi in poleti. Večinoma jih pridelujemo na prostem, lahko pa tudi v rastlinjaku.

Bučke so kot vse plodovke zahtevne za hranila, vodo in toploto. Ker so zdrave in vsebujejo veliko vode, so zelo priljubljene pri gojiteljih. Določene sorte so primerne tudi za pridelavo v drugih terminih, ne le spomladi in poleti.

Med bučke štejemo več 10 vrst buč, ki se med seboj razlikujejo po obliki rasti; poznamo plazeče bučke, ki delajo dolge poganjke ali vreže, in sedeče bučke oziroma takšne, ki naredijo grmiček in jim pravimo grmičaste bučke. Za oboje je značilno, da zavzamejo veliko življenjskega prostora, zato so kmalu konkurenčne ali vsaj precej moteče za sosednje posevke, ki jih z bujnimi listi, vrežami ali grmičkom zastirajo. Oba tipa sta znana tudi pridelovalcem v Sloveniji. Zaradi potratnosti pridelovalnega prostora so v selekciji novih sort bučk žlahtnitelji poskrbeli za sorte, ki ne rastejo tako izrazito vodoravno, ampak jih lahko usmerjamo ob opori v višino.

Racionalna izraba prostora

Takšne bučke so še posebej primerne, če jih gojimo v rastlinjakih, kjer je prostor še bolj dragocen. Zato je dobro, da izkoristimo še tretjo dimenzijo, kot pri visokem fižolu, paradižniku, kumarah. Pri teh dveh vrstah nam je že dolgo logično, da ju vežemo ob oporo, zdaj pa se bomo na to lahko navadili tudi pri bučkah, seveda če bomo izbrali sorto za vertikalno rast. Z vertikalno pridelavo bučk ob vrvici bolj racionalno izrabimo pridelovalni prostor, s primerno in pravočasno vzgojeno kakovostno sadiko lahko zasnujemo posevek od zgodnje pomladi do poznega poletja, ko smo že zaključili s pridelavo in spravilom poletnih solat. Tudi takrat lahko posadimo sadike bučk za vertikalno pridelavo, plodove pa pobiramo konec poletja in zgodaj jeseni.

Plodovi so lepše osvetljeni in intenzivneje obarvani, laže in hitreje jih obiramo, rastline so bolj prezračene, kar pomeni manj težav z boleznimi, npr. pepelovko bučnic. Zaradi res dobro izražene vegetativne rasti steblo kmalu doseže strop rastlinjaka, a nič zato, če se potem povesi navzdol, saj smo v spodnjem delu bučke že pobrali, odstranili smo tudi že kakšen list in naredili prostor za vedno nove in nove plodove.

Sortni izbor bučk za vertikalo

Izbor sort je drugačen, manj številčen in le redki so pridelovalci, ki jih iščejo, zato tudi med ponudniki (še) ni na voljo veliko sort za vertikalno vzgojo. Obstajajo tudi hibridi, a ti bodo verjetno prej kot v samooskrbnih vrtovih našli prostor v profesionalni pridelavi. Ko boste enkrat poskusi pridelovati bučke na takšen način, kako preprosta je vzgoja in rezanje pridelka, boste prepričani, da je takšna vzgoja prava. Prav gotovo bo v prihodnosti trend pridelave bučk prešel iz horizontalne v vertikalno, vsaj v rastlinjakih zagotovo. Zato pobrskajte med sortami, ki delajo dolgo steblo in rastejo pokonci, rastlini zagotovite oporo in sproti režite mlade sveže bučke. Nekaj sort za vertikalno pridelavo so preizkušali tudi strokovnjaki Biotehniške fakultete v Ljubljani, prideloval sem jih tudi sam in sem bil z njimi zadovoljen. Tudi med temi sortami poznamo takšne, ki dajejo zelene, tudi rumene podolgovate bučke, zato je le stvar vsakega posameznika, da izbira med tistimi, ki so mu ljubše.

Močna opora

Sorte bučk primerne za vertikalno pridelavo nujno potrebujejo dobro in močno oporo. Najbolje je čvrsta vrvica, podobno kot uporabljamo pri visokem fižolu in mnogi tudi že pri paradižniku. Takšne bučke imajo zelo bujno rast, oblikujejo močno steblo in ob redni oskrbi z vodo hitro rastejo navpično navzgor. Z viticami se oprijemajo vsega, kar je v bližini. Zato jih zgolj minimalno usmerjamo v višino. Zaradi bujnosti hitro oblikujejo plodove, ki jih sproti trgamo, sicer po steblu navzgor bučke prenehajo ali zaostajajo v rasti. Na to morate biti pozorni, podobno je pri kumaricah za vlaganje, kjer samo en spregledan plod steblu zavre rast in oblikovanje novih lepih plodov. Zato bučk nikar ne puščajte, da prerastejo dolžino 15 cm.

Prilagojen način sajenja

Če sem natančen, bi želel predlagati, da jih je bolj priporočljivo saditi v eni vrsti, na medsebojni oddaljenosti vsaj 40, mogoče največ 50 cm med sadikami. Tak sistem sajenja bo omogočil dovolj življenjskega prostora, saj je cilj izraba v vertikalo in prihranek pridelovalnega prostora v horizontali. A ne pozabimo, brez redno oskrbe z vodo, najbolje s kapljičnim namakanjem ne gre oziroma gre prepočasi. Tudi hranil ne sme zmanjkati, saj vemo, da bučke in buče dobro rastejo tudi, če jih posadimo na kompostni kup.

To, kar sem napisal, je izziv pri pridelavi bučk, manjša revolucija, ki spreminja pridelavo na tleh v pridelavo bučk v višini.

Igor Škerbot