Izbiram jih po naslovih in po zunanjem videzu in če me knjiga privlači že na prvi pogled, jo prelistam, včasih kaj iz nje preberem ali pa jo kupim.

Tako se je zgodilo tudi pred dobrimi dvajsetimi leti, ko sva bila z ženo v italijanski Gorici. Žena je šla po nakupih v trgovine, jaz pa sem zavil v knjigarno sredi mesta, ki jo že dolgo dobro poznam. Pod roke mi je prišla knjižica z naslovom Raka lahko ozdravimo brazilskega frančiškana patra Romana Zage. S precejšnjo mero nezaupanja sem preletel njeno naslovnico, ko pa sem pogledal platnico na zadnji strani, mi je padel v oči recept zdravila za to bolezen in tedaj me je začela knjiga kot čebelarja zanimati. Recept je bil naslednji:

– pol kilograma pristnega čebeljega medu                                                                                                       

– 40 – 50 ml (okoli 6 jušnih žlic ) žganja                                                                                                                               

 – 350 gramov listov drevesaste aloje (Aloe arborescens) – dva, tri, štiri ali pet listov, dokler ne dobimo navedene teže.

Brez pomisleka sem knjigo kupil in jo začel doma v Ljubljani še isti večer prebirati.  Ko sem po tednu dni končal z branjem, sem jo pokazal kolegici založnici. Tudi ona jo je z zanimanjem prebrala in se nato odločila, da jo hčerka Veronika prevede iz italijanščine v slovenščino ter da jo izda v okviru svoje založbe. To se je tudi zgodilo. Kaj kmalu po tem dogodku sem odkril na italijanski strani meje vrtnarijo, kjer so prodajali lepo raščene aloje v loncih, stare okoli pet let, torej ravno pravšnje za uporabo po zgoraj navedenem receptu. Kupil sem tri in od tedaj drevesaste aloje rastejo pri nas doma kot nekakšni privilegirani hišni ljubljenčki. Pozimi jih postavimo v ogrevan zimski vrt, poleti pa jih imamo na prostem.

Morda se boste vprašali, zakaj jih pravzaprav gojimo. V enem od poglavij omenjene knjige je pater Romano Zaga zelo natančno opisal kemijsko sestavo in hranilne snovi, ki jih vsebuje drevesasta aloja. Podatke je dobil predvsem od različnih ameriških inštitucij, ki so to rastlino raziskovale že v sredini prejšnjega stoletja in nadaljevale z raziskavami več naslednjih desetletij.

Tudi za zdrave

Drevesasta aloja  vsebuje beljakovine, maščobe, monosaharide, polisaharide, fenolne sestavine, minerale in oligoelemente, vlaknine, vitamine, encime in aminokisline, da omenim najvažnejše. Zato avtor priporoča uživanje aloje tudi sicer zdravim ljudem, da ohranijo ali celo povečajo svojo telesno odpornost. Z ženo imava zdaj že vrsto leto navado, da narediva vsako pomlad in jesen trimesečno kuro, ko vsak dan redno pol ure pred zajtrkom pojeva za eno veliko žlico mešanice aloje z medom po zgoraj opisanem receptu. Morda sva tudi zaradi te navade lani skoraj neopazno in brez posledic prebolela okužbo s Covidom 19.

Izraelska izkušnja

V enem od svojih prejšnjih prispevkov v reviji Moj mali svet sem omenil, da obiščem vsakih pet let Izrael. Občudujem iznajdljivost, delavnost, vztrajnost in pogum judovskega naroda, ko vidim, kako ti ljudje spreminjajo puščavo v rodovitno zemljo in kako povečujejo proizvodnjo hrane. Ko sem bil tam ponovno konec decembra leta 2013, sem v Betlehemu, ki leži na palestinskem ozemlju, doživel nekaj, kar je bilo tesno povezano s pričujočim člankom. Zjutraj sem zajtrkoval v jedilnici hotela, kjer običajno prenočujem in ki je v lasti frančiškanskega reda. K meni prisede starejši pater v rjavem habitu, se mi predstavi in pove, da je Italijan in da živi v Izraelu že dvajset let. Med pogovorom ga vprašam, če je morda poznal patra Romana Zago. V njegovi knjigi Raka lahko ozdravimo sem namreč prebral, da je preživel Romano Zaga štiri leta v Izraelu, od tega nekaj časa tudi v Betlehemu.  »Seveda sem ga poznal. Bila sva celo soseda. Moja spalnica je bila tik ob njegovi«, mi reče ves presenečen. Povem mu, da sem prebral njegovo knjigo in me zanima, če je Romano s pomočjo aloje v resnici pomagal vrniti zdravje vsem tistim ljudem, ki jih omenja v njej. »Poznam njegovo knjigo v italijanskem prevodu, celo imam jo v svoji knjižni zbirki in tudi nekatere njegove nekdanje bolnike poznam. Vse o čemer piše, je resnično. Nekaj bolnikov je ozdravil popolnoma, na primer tajnika naše šole v Betlehemu, ki je imel raka v grlu in še danes opravlja svojo tajniško službo. Nekaterim je z alojo podaljšal življenje, so pa bili tudi primeri, ko zdravljenje ni bilo uspešno in so bolniki umrli». »In zakaj je pater Romano Zago po štirih letih zapustil Izrael«, sprašujem dalje. »Ko je izšla njegova knjiga, so začele z vsega sveta prihajati prošnje bolnikov z rakom ali njihovih sorodnikov, da bi jih ozdravil. Pritisk je bil tako velik, da ni mogel več v miru opravljati svoje službe frančiškanskega patra in se je zato vrnil v rodno Brazilijo. Nihče ne ve, kje točno zdaj živi, ker niti nam ni pustil svojega naslova.« S temi besedami sva končala razgovor.

Za konec želim podati še lastno izkušnjo z drevesasto alojo. Pred šestimi leti mi je dobra znanka, po poklicu zdravnica, zaupala, da ima njen mož raka na jetrih na takšnem mestu, kjer ga ni mogoče operirati. Zdravili ga bodo z obsevanjem in kemoterapijo, vendar pa prosi, da ji pripravim tudi alojo po gornjem receptu. Dodala je, da so mu dali onkologi prognozo preživetja od šest do dvanajst mesecev. Mož je živel še pet let.

Franc Šivic