Rastlina se imenuje velikolistni fikus (Ficus macrophylla). S tisočerimi stebri podprte veje kar rastejo in rastejo nekam v dolžino. Ti stebri so v resnici podporne korenine, ki drevesu omogočajo širjenje in rast na velikih površinah. Zagotovo ste se ob tem že vprašali, zakaj je materinsko drevo tako zelo mačehovsko do svojih potomcev, da jim ne nudi rastnega prostora, temveč se kar širi in širi v gozdu. V resnici drevo sploh ni tako kruto. Odrasli velikolistni fikusi so še kako prijazni do svojih semen in sadik in jim dovolijo, da zrastejo kar na vejah velikega odraslega drevesa. Klijoče seme se oprime veje in proti tlom pošlje šop korenin. Ko se korenine dotaknejo tal, se razrastejo in pričnejo črpati lastne rudninske snovi iz tal. Snop korenin takrat oleseni in matični veji postane pomemben podporni steber. Mladike so v času, ko poganjajo svoje korenine do tal, pravzaprav epifiti na maternem drevesu, torej od drevesa samo jemljejo prostor in mu ne odvzemajo hranilnih snovi.

Orjaško drevo, velik list, majhen plod

V naravnem okolju lahko velikolistni fikus doseže višino do 60 metrov, v skrajnih primerih pa lahko korenine enega drevesa pokrivajo površino več kot 1 ha gozda. To je drevo deževnega pragozda in tam se mora v sobivanju s številnimi drevesnimi vrstami boriti za svetlobo, hranilne snovi v tleh in svoj rastni prostor. To orjaško drevo spada v isti rod kot nam vsem dobro poznane fige (Ficus carica). Tudi plod velikolistnega fikusa je pravzaprav nekakšna figa, ki lahko v toplem podnebju, kjer to drevo običajno raste, dozori, v katerem koli delu leta. Zrela postane vijolične barve, sicer pa je zelenkasto obarvana.

Če so nam vsem  fige dobro poznane, pa je malo manj znano dejstvo, da morajo vrste iz rodu fig živeti v sožitju s figovimi osicami. Te osice so edine sposobne oprašiti zaprt figov cvet. V zahvalo se tudi figove osice lahko razmnožujejo izključno samo v teh zaprtih figovih cvetovih in sožitje med dvema vrstama je s tem popolno.

Listi velikolistnega fikusa so lahko – kot že samo ime pove, izjemno veliki, saj v dolžino merijo do 30 cm. Ta vednozelena drevesa lahko pogosto vidimo v različnih parkih, drevoredih in vrtovih v toplem Sredozemlju. V hladnejših vremenskih pogojih ne preživijo. Pri načrtovanju sadnje velikolistnih fikusov v okrasne namene je potrebno biti pozoren na to, da bo imelo drevo tudi v prihodnje dovolj rastnega prostora, saj je zanj značilen izjemno agresiven koreninski sistem, ki lahko poškoduje bližnje ceste, asfaltne površine ali napeljave v tleh.

Največji in najstarejši fikus na evropskih tleh raste v Palermu v parku vile Garibaldi, ki se nahaja nedaleč stran od pristanišča Piazza Marina. Obisk tega parka je obvezen za vsakega pravega ljubitelja rastlin. Park je velik 1 hektar in je bil zasnovan leta 1863. Zasnovo zanj je pripravil Giovanni Battista Filippo Basile, ki je v novo zasnovo parka vključil tudi nekaj starih dreves, ki so danes stara več kot 170 let. Med najstarejšimi drevesi je že omenjeni velikolistni fikus. Danes lahko v parku občudujemo enkraten mozaik nenavadnih in nadvse zanimivih drevesnih vrst iz celega sveta.

Spomini na pravljična drevesa

Ko danes pomislim na Sicilijo, se mi v spomin najprej vrnejo slike pravljičnih dreves tisočerih stebrov… in sproščeni trenutki, ki sva jih preživela pod njihovimi zapletenimi, a popolnimi krošnjami. Takoj za tem pa se v misli pritihotapi okus tiste zelene pistacijeve kreme v rogljičkih in poboža me spomin na topel arancino iz ulične prodajalne. Sicilija je bila popoln konglomerat nenavadnih dreves, osvežujočih zelenih parkov, ekstatičnih okusov, pristnih ljudi in sanjskih morskih doživetij. In v resnici je ta prikupna otoška deželica v svojem srcu mnogo, mnogo več kot samo vulkanska Etna.

Na sliki je velikolistni fikus v parku Vile Garibaldi v Palermu.

Mateja Kišek