Pri nas je to predvsem robinija, ki je tudi priseljenka, ter navadni negnoj kot precej redek predstavnik naše gozdne flore. Nisem pa zamudil nobene priložnosti za fotografiranje po Grčiji, Turčiji in Sloveniji. Judeževec namreč ni toliko občutljiv za mraz, da  v nekoliko zavetnejši legi v Sloveniji ne bi mogel uspevati na prostem, navadno kot grmasto drevo. Mnogo pomladi sem občudoval cvetoči primerek na vrtu pod mariborsko Kalvarijo, lep primerek pa je tudi (verjetno še vedno) ob stari magistralki v Frankolovem. Na naravnih rastiščih sem videl najrazličnejše odtenke cvetja od bele do karminasto rožnate. Pri gojenih judeževcih je najpogostejše srednje intenzivno rožnato cvetje. Zagreti drevesničarji in ljubiteljski navdušenci si ohranjajo tako belo kot rožnato različico s cepljenjem na semenjak. Po cvetenju ostanejo med listjem številčni dozorevajoči stroki, ki se jeseni popolnoma presušijo in navadno obvisijo na vejah vso zimo. Drevo je zato spomladi pogosto obloženo s starimi stroki, cvetjem in  novimi, odganjajočimi listi.

Cvetje iz skritih brstov

Judeževec je med posebnostmi rastlinskega sveta, saj zacveti pred olistanjem in to kar neposredno iz močnejših vej. Temu pojavu se reče kavliflorija, kar lahko preprosto prevedemo kot steblocvetnost. Cvetovi in pozneje plodovi se razvijejo na starejših delih stebla (na vejah in deblu), ne pa na najmlajših poganjkih, kot je sicer najbolj pogosto. Kavliflorijo pogosteje srečamo pri številnih tropskih drevesih, od katerih nam je zaradi čokolade in mlečnega kakava bolj znan le kakavovec. To so vedno zelena drevesa iz družine kakavovčevk (Sterculiaceae) in najpogosteje gojena vrsta je Theobroma cacao. Ponekod v tropskih krajih gojijo še vrsti Theobroma angustifolia in Theobroma ovalifolia. Drevesa kakavovcev pogosto uporabijo za oporo pri gojenju vanilje (Vanilia planifolia), ki je dejansko ovijava orhideja z ne preveč vpadljivim cvetjem, strokasti plodovi pa so izhodišče za naravni vanilin. Pri nas bi bile s kakavovcem težave celo, če bi ga hoteli gojiti kot lončnico.

Podobnosti tudi drugod

Izraščanje cvetja ali poganjkov neposredno iz drevesnega debla ali krepkih vej je pri drevnini naših krajev velika izjema. Morda je judeževec edini rastlinski rod s to lastnostjo, ki prenese naše zime. Pri navadni gledičiji (Gleditsia triacanthos), po mestih pogosto parkovno in drevoredno drevo)  je vendarle nekaj podobnosti, saj se iz starega lesa pojavljajo močne, največkrat krepko razrasle bodice, čeprav se vrstni prilastek nanaša na »tritrnavost«. To so preobraženi poganjki in brez njih so le nekatere vrtne vzgoje, ki jih množimo s cepljenjem. Do 40 centimetrov dolgi stroki spominjajo na rogače (Ceratonia siliqua), ki prvotno izvirajo iz Sirije in Palestine in so se naselili tudi v makiji toplega jadranskega priobalnega pasu. Plodovi so užitni rožiči, ki se razvijejo iz neznatnega cvetja, to pa še veščemu očesu komaj dokaže, da je rogač metuljnica. Podobno je tudi s cvetjem gledičije.

Muhasto razmnoževanje

Razmnoževanje s semenom je pri judeževcu običajno, vendar nekoliko zahtevnejše. Podobno kot seme robinije in drugih lesnatih metuljnic ima tudi seme judeževca zelo trdo lupino, ki zlepa ne dovoli, da bi voda prodrla v notranjost semena. Pred setvijo je zato koristno seme raziti in ga stratificirati. Tudi po takšni obdelavi je kalitev dolgotrajna in neenakomerna. Vznikli sejančki so občutljivi za mraz in mlade rastline je pametno še dve ali tri leta varovati pred zimskimi tegobami z listjem in vejami. Po kar nekaj letih oskrbe bo trud morda poplačan z bolj ali manj obilnim cvetenjem. Do mladih in še majhnih cvetočih sadik pridemo s cepljenjem sejancev, ko naberemo cepiče na starejših in dozorelih rastlinah z bogatim in rednim cvetenjem. Razraščanje judeževca ni preveč bujno in zato ni težav z obrezovanjem. Pri judeževcu so škarje samo za odstranitev kakšne suhe veje ali v mladosti za morebitno usmerjanje rasti. Starejši primerki pa so zaradi skrotovičene rasti in upognjenih stebel lahko prav slikoviti.

Izidor Golob