Uporaba besede les se je v preteklosti zelo pogosto uporabljala za navajanje gozda. Od tod tudi nemški poimenovanji holzapfel in holzbirne (holz = gozd) za gozdno jablano oziroma gozdno hruško. V praksi pa se je poimenovanje lesnika uporabljalo predvsem za gozdno jablano in precej manj za gozdno hruško, tako da danes besedo lesnika večina povezuje z drobnimi in kislimi jabolčnimi plodovi. Vrsta jablane (Malus sylvestris), ki je predstavljena v nadaljevanju, je namreč še danes pogosto zastopana v sestojih mešanih gozdov ter na gozdnih robovih. Seveda so tudi pašniki, grmišča ter jase pogosta mesta rasti te vrste jablane. Drugi imeni, ki se tudi pogosto uporabljata zanjo, sta divja jablana ter lesnača. Poleg nemškega holzapfel so druga tuja poimenovanja za gozdno jablano še melo selvatico (it.), pommier sauvage (fr.), wild apple oziroma european crab apple (ang.), šumsko stablo jabuke (hr.) ter erdei almafa (madž.).

Zapisano pred sto leti

V Belletovem Sadjarstvu iz leta 1923 so plemenite jablane razdeljene v pet plemen. Poleg plemen grmičaste, sladke ter češpljevolistne jablane najdemo v tej razdelitvi še dve plemeni jablan lesnik. To sta gladkolistna in kosmatolistna lesnika. O obeh  najdemo v že omenjeni knjigi zapisano naslednje: ”Gladkolistna lesnika raste kot drevo po gozdovih in ima zagaten, neužiten plod. Kosmatolistna lesnika je drevo s široko eliptičnimi, spodaj kot klobučevina kosmatimi listi ter zagatnimi, neužitnimi plodovi. Baje je ta lesnika, ki je doma iz Male Azije, pri nas pa raste po gozdovih, prababica naših finih renet.”

Trpki in kisli plodovi

Ko dandanes govorimo o lesniki, je govora o večini skupnih lastnostih, ki so značilne za različne tipe lesnik. Gre za naslednje lastnosti: Drevo lesnike ima razvejano krošnjo ter v višino lahko zraste do deset metrov. Poganjki so obrasli s trni. Listi so značilno jajčasti in imajo žagast rob. Plodovi so okrogli in dosežejo do štiri centimetre v premeru. Ti imajo ob zrelosti običajno po deset drobnih rjavih pečk. Najpogosteje so zeleno do zeleno-rumeno obarvani. So zelo trpki in kisli in šele s prvo pozebo postanejo nekoliko boljšega okusa ter užitni.

Izvrstni za predelavo

Plodovi vsebujejo veliko pektina, zato jih nekateri uporabljajo kot sredstvo želiranja pri predelavi drugega sadja. Plodovi so primerni tudi za pripravo samostojnih marmelad in džemov. Posušene plodove lesnike so v preteklosti uporabljali za pripravo čaja, sveži plodovi lesnike pa so lahko odlično izhodišče za pripravo izredno kakovostnega kisa. Ta, pomešan z medom in vodo, krepčilno deluje na telo. V starih časih so kis iz plodov lesnike uporabljali za dober vid, proti utrujenosti, zastrupitvam, visokemu pritisku, bolečinam v sklepih ter pri zdravljenju opeklin. Tudi za pridelavo jabolčnega vina, tolkeca, mošta oziroma bunkovca so plodovi lesnike še danes zelo iskani. V preteklosti so mlada, nekajletna drevesa lesnike iz gozda prenašali na domač travnik, pašnik ali sadovnjak ter jih uporabili kot osnovo (podlago) za cepljenje žlahtnih jablanovih sort. Takšna drevesa lesnike so bila namreč dobro prilagojena na lokalne pridelovalne razmere in zato uspešna v rasti in razvoju. Za pridobivanje jablanovih sejancev še danes marsikje uporabljajo pečke odbranih lokalnih lesnik. Potrebno je še dodati, da je danes na trgu variabilnost lastnosti lesnik zelo velika, tako da se kot lesnike ponujajo že tudi večji plodovi različnih oblik, barv in okusov. Pri večini poznavalcev lesnike pa bodo lastnosti njenih plodov ostale v spominu zapisane s pridevniki kot so majhen, kisel, trpek ter zelen. 

V leposlovju je bila lesnika v preteklosti pogosto uporabljena v besednih zvezah ”ugrizniti v lesniko” in ”biti kakor lesnika”. Prva besedna zveza nas priganja k nujnosti izvedbe dela, ki se mu že dlje časa izogibamo oziroma z njim odlašamo, medtem ko primerjava osebe ali predmeta z lesniko poudarja lastnosti plodov lesnike kot so neužiten, trpek in kisel.
 

Boštjan Godec