Z besedo ograja, pregrada, ograda, plot, zid, živa meja, živica in podobnim izrazi označujemo elemente, s katerimi onemogočamo prehode, razmejujemo in varujemo zemljišča ter uporabnike poti, cest, mostov in škarp varujemo pred padci.

Videz ograj

Ograje, ki razmejujejo, ločujejo, členijo, varujejo in omejujejo, so zelo različne. Enkrat vidimo čeznje ali skoznje, drugič višina in oblikovanje ograje prostore onkraj njih varujeta pred radovednimi in nezaželenimi pogledi. Višina in oblikovanje, ki je povezano z izbiro gradiva, določata videz ograje in vplivata na njeno lepotno vlogo v prostoru. Vsaka ograja, neodvisno od tega, ali razmejuje polja ali ograjuje pašnike v kulturni krajini, v predmestju varuje vrt okrog stanovanjske vile ali v mestnem jedru, ločuje zasebno od javnega, varuje površine, namenjene rekreaciji ali otroški igri in drugo, je tudi del širšega prostora, zato ni vseeno, kako je oblikovana. Predvsem ograje, ki so sestavni del strnjenih pozidav, na primer ograje v stanovanjskih soseskah, morajo biti oblikovane tako, da delujejo združevalno. V stanovanjski soseski vrsta različnih ograj, velikokrat jih je toliko, kolikor je lastnikov, vnaša v prostor nered in neenotnost, to pa velja v estetiki za nasprotje lepega. V taki družbi vsa raznolikost – tudi posamezne lepe ograje, dovršeni umetniški izdelki – izgubi svojo lepoto in s tem estetsko vrednost.

Lepoto naselja, bomo dosegli z ograjami enakih višin in gradiv. Enoten in lep videz ograj, ki v naseljih, predvsem v večjih mestih, označujejo robove zemljišč različne rabe starejšega stavbnega tkiva iz devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja, pričajo, da sta bila z gradbenim redom ali z drugim regulacijskimi načrti, določena višina in uporaba gradiva za izdelavo ograje. Na doseženo harmonijo, vzbujanje občutenja lepega, pa v bivalnem okolju poleg podanih smernic, povezanih z višino in uporabo gradiva, vpliva tudi oblikovanje ograjnih elementov. To je bilo skladno z oblikovanjem stavbe,  kar pomeni, da so oblikovalci ograjnih elementov pri snovanju in izdelavi upoštevali enake, ob gradnji širše in splošno veljavne smernice lepega,  tako kot arhitekti in drugi načrtovalci stavb. Povedano drugače, ograja in stavba sta bili izdelani v istem slogu, zato je bila poleg smotrnosti dosežena tudi dovršenost, ki pri človeku vzbuja občutenje prijetnega, dobrega.

Prepustnost ograj

Potepanje po naseljih in opazovanje ograj, ali bolje z ograjami opremljenih naselbinskih celot opazovalcem razkrije, da je za oblikovanje celotne slike prostora zelo pomembna prepustnost ograj za poglede. Polne, zaprte in neprepustne ograje namreč postavijo ostro mejo, z njo je določena končnost prostorske oblike. Prepustne ograje pa so oblikovane tako, da ograjni elementi ne zapirajo pogleda, ne členijo prostora v dele, v prostore pred ograjo in prostore za njo, saj ograja kot prosojna zavesa omogoča enotno dojemanje oblikovane prostorske sekvence. Kamor koli se ozremo v zgodovino, vidimo, da ograje ščitijo številne častitljive palače, z njimi so zavarovani parki, zelenice pred stanovanjskimi hišami in nevarna mesta, kot so brežine, mostovi in drugo. To kaže na mojstrsko oblikovanje naselbinskih prostorov: v njih je bila ograja, ki je sicer imela vlogo zaščite, pomembna okrasna sestavina, ki se je lepo, nenasilno vpenjala v okolje. 

V času, ki ga živimo, se novim podobam stavb, predvsem stanovanjskih hiš, pridružuje tudi novo oblikovanje ograj, ki bolj kot stavbe zrcalijo želje uporabnikov po popolni intimnosti lastnega bivalnega okolja. Odprti prostori, najsi bodo ti še tako majhni, so zamejeni z visokimi, popolnoma zaprtimi ograjami. Med njimi prevladujejo betonske, ulite, zidane iz betonskih zidakov ali sestavljene iz industrijsko oblikovanih in izdelanih ograjnih elementov. Ti jasno kažejo, da njihova poglavitna naloga ni zaščita pred hrupom, vetrom in drugimi nevšečnostmi, temveč predvsem pred nezaželenimi pogledi. Stanovanjske stavbe tako postajajo majhne utrdbe, ki jih po robovih pogosto majhnih zemljišč varujejo polne in visoke ograje. Zmeraj močnejše želje sodobnih lastnikov hiš po tem, da bi bil zunanji prostor okoli hiše z ograjo zaprt in da bi bila ta oblikovana tako, da bi preprečila poglede v notranjost, ne spoštujejo še ne tako stare vizije o oblikovanju odprtih zračnih sosesk, v katerih se bodo urejene zelenice okrog posameznih stavb zlivale v skladno parkovno celoto. Soseske, ki jih  členijo visoke, polne ograje brez členitev in okrasja, so dolgočasne, likovno revne, zaradi pomanjkanja lepega pa tudi bivanje v njih ni zelo kakovostno.

V manjših naseljih in raznolikih kulturnih krajinah prevladujejo lesene ali kovinske ograje  prepustne za poglede, polne, iz lesa, kamna ali oblikovane iz drevja in grmovnic, pa robijo le tiste prostore, ki zahtevajo posebno zaščito pred vetrom in drugimi neugodnimi vremenskimi vplivi.

Besedilo in fotografije so iz knjige Ograje (Živa Deu), Založba Kmečki glas