Omenjeni lastnosti pa sta tudi razlog, zakaj jih pogosto sadimo na okrasne vrtove. Seveda pa nam pride prav tudi pogosto ozka krošnja, ki ne zavzame prevelikega prostora.

Breze so skupina listavcev, ki so razširjeni po severni polobli. Navadno so kratkožive pionirske lesne vrste, ki jih pogosto najdemo na predelih, kjer je malo večjih lesnih predstavnikov. Še posebej pogoste so v hladnejših predelih severne hemisfere. Vse pripadajo rodu Betula, ki vključuje 30-60 rastlinskih vrst. Žal pa jih je kar enajst na seznamu ogroženih rastlin.

Evrazijski predstavniki
Med predstavniki, ki jih uspevajo pri nas, je tudi navadna breza (Betula pendula). Zraste v srednje visoko drevo z značilno belim lubljem, ki ga prekinjajo črne lise. Sorazmerno podobna ji je vrsta B. pubescens, od katere se razlikuje po golih in nekoliko bolj trikotnih listih. Obe vrsti imate sorazmerno prepustne krošnje, zaradi česar bodo tla pod njima dobivala še vedno dovolj svetlobe, da jih podsadimo z okrasnimi grmovnicami in trajnicami.

Poleg vrst, ki jih lahko pri nas občudujemo tudi v naravi, pa se na vrtovih in v parkih pogosto pojavlja še en predstavnik evrazijske skupine brez – himalajska breza (Betula utilis). Slednja izhaja (kot že ime pove) iz Himalaje, kjer uspeva vse do 4500 m.n.v. Znanstveno ime – ”utilis” namiguje na uporabnost številnih delov te rastline, saj so poleg lesa v preteklosti na veliko uporabljali tudi njeno lubje, ki je nadomeščalo papir. V sedanjem času pa lubje pogosto uporabljajo za pakiranje stvari, kot na primer maslo. V isto vrsto spada tudi podvrsta himalajske breze (B. utilis var. jaquemontii), ki so jo nekoč vodili kot samostojno vrsto. Slednja je resnično odlična izbira za okrasni vrt. Posadite sorto, kot je npr. ’Grayswood Ghost’, ki ima že skoraj srebrnkasto belo lublje, s katerim bo razsvetlila vsako zimsko sivino.

Še bolj vzhodno je doma ermanova breza (B. ermanii), ki jo v naravi najdemo na SV Kitajske, v Koreji, na Japonskem in vzhodu Rusije. Za razliko od himalajske breze ima ermanova breza v lubju tudi nekatere toplejše tone rožnatih in kremastih nians, ki ji dajo v angleščini ime ”zlata breza” (Gold birch). Odlična izbira je sorta ’Grayswood Hill’, ki so jo vzgojili v 50. letih prejšnjega stoletja in je prejela tudi prestižno nagrado AGM. Še nekoliko bolj živih oranžnih tonov pa je lubje sorte ’Hakkoda Orange’, ki je nekoliko mlajša sorta. Zraste nekje do osem metrov višine, zato je primerna tudi za manjše vrtove.

Na povsem nasprotnem koncu barvnega razpona lubja je vrsta B. albosinensis. To je prelepa breza iz zahodne Kitajske, pri kateri so globlje plasti lubja obarvane v mahagoni rdečo. Vrsta zraste v srednje visoko drevo s konično oblikovano krošnjo. Čeprav zraste do 20 metrov visoko, je njena rast počasna in bo za polno velikost potrebovala veliko časa. V kolikor bi želeli na svoj vrt posaditi to temno obarvano vrsto, vendar je vaše vrtnarije ne držijo, lahko namesto nje poskusite s sorto himalajske breze ’Wakehurst Place Chocolate’. Kot pove že njeno ime, so njeni poganjki obarvani v barvo čokolade, ki jo lahko uporabite kot kontrast svetlejšim predstavnikom te skupine dreves.

Breze pa niso samo velika drevesa, temveč najdemo tudi predstavnike, ki ne presežejo naše višine. Mednje spada pritlikava breza (B. nana), ki zraste le dober meter visoko. Naseljuje vsa arktična območja, kjer uspeva v hribovitem svetu med 300 in 850 m.n.v.

 
Ameriške breze
Približno deset vrst brez pa najdemo tudi v Severni Ameriki. Poleg pritlikave breze tam uspeva še črna breza (B. nigra). Ponaša se s precej neznačilnim lubjem, ki je navadno sestavljeno iz sivkasto rjavih lusk. Zaradi velike variabilnosti v obarvanosti lubja te vrste pa lahko pri nekaterih predstavnikih opazimo tudi kremasto belo lubje. Predstavniki s takšnim lubjem so služili kot materinski material za vzgojo edinih belo obarvanih brez na ameriški tleh, to sta sorti B. nigra ’Heritage’ in ’Dura Heat’.

Na vzhodni obali Severne Amerike uspeva rumena breza (B. alleghaniensis), ki je morda še boljši kandidat za poimenovanje ”zlata breza”. Njeno lubje je obarvano v rumenkasto bronaste tone, ki na soncu prehajajo že v zlato bakrene. Podobno kot večina brez zraste nekje do 20 metrov višine in požene lepe poganjke, ki oddajo prijetno aromo zelenkinega (Gaultheria procumbens) olja, če jih nekoliko podrgnemo. Še bolj je aroma izrazita pri lubju sladke breze (B. lenta), ki prav tako uspeva na severovzhodu Severne Amerike. Slednjo so na veliko uporabljali za proizvodnjo zelenkinega eteričnega olja. Že ime pove, da so jo uporabljali tudi za pridobivanje sladkega sirupa, ki je podoben javorjevemu.

Breze so skupina čudovitih dreves, ki jih lahko občudujemo v številnih kotičkih sveta. Njihova relativno majhna višina pa nam omogoča, da marsikatero posadimo tudi na naš okrasni vrt.

Matevž Likar