Vsakih nekaj let se na trgu pojavijo nove rastline, ki jih v določenih predelih sveta pridelujejo že vrsto let ali pa tam rastejo v naravi, pri nas pa niso poznane.

Razlogov za  vedno večjo ponudbo rastlin na našem trgu je veliko. Zime v našem okolju so vse toplejše, snega je v nižinskih predelih malo, začetni jesenski meseci in pozni pomladni so poletno topli. S tem se odpirajo možnosti sajenja rastlin, ki ne prenašajo dolgega obdobja nizkih zimskih temperatur. Poleg tega je razlog tudi v tem, da se na trgu pojavljajo vedno novi ponudniki sadilnega materiala, ki razpolagajo z različnimi rastlinskimi vrstami, sortami in križanci. Žlahtniteljske hiše na drugi strani kar tekmujejo v tem, kdo bo vzgojil nekaj boljšega, slajšega, odpornejšega, bolj zdravilnega in ne nazadnje tudi novega, nepoznanega, celo eksotičnega. Nekatere nove sadne vrste se na našem ozemlju ohranijo, druge pa po nekaj letih počasi zapustijo naše vrtove in takšnih ali drugačnih neugodnih razlogov.

Mnogo teh sadnih vrst je užitnih šele po predelavi v sokove, marmelade, ali pa pridobijo užitno zrelost po pozebi ali sušenju, ko postanejo sladki in niso več trpki.

Vsem je skupno to, da so bogati s fenolnimi snovmi – imajo antioksidativno delovanje, z vitamini, barvili, vlakninami, mnogi jih zato imenujejo superživila. Ker teh sadnih vrst ne sadimo v tolikšnem obsegu kot denimo jablane ali češnje, je temu primerno tudi manjše vlaganje v žlahtnjenje in odbiranje primernih sort za pridelavo. Tako so te rastline lahko občutljivejše za bolezni, škodljivce, njihov habitus je manj primeren in se lahko zelo razrastejo, plodovi pa so večina slabo obstojni. Pomembno je vedeti, da se med seboj zelo razlikujejo; lahko zrastejo v večje drevo, nesorazmeren grm ali kot plezajoča podrast, vse pa sadimo na sončna mesta. Zavedati se moramo tudi tega, da ima večina teh sadnih vrst specifičen okus, ki ni nujno dober oziroma jih lahko zaradi tega uporabljamo le kot dodatek raznim mešanicam marmelad, sokovom, smutijem in kosmičem.

Poseben odnos do posebnih vrst

Posebne, manj poznane jagodičaste sadne vrste je zato potrebno v naš pridelovalni prostor vnašati premišljeno z kančkom nezaupanja, pa naj bo to njiva, vrt ali pridelava na večjih površinah. Tokrat bomo spoznali rumeni dren.

Dren

Rumeni dren (Cornus mas) je divja sadna vrsta z užitnimi plodovi, ki jo v našem naravnem okolju srečujemo na sončnih legah obrobja gozdov. Zaradi lepega cvetenja na neolistanih vejah zgodaj spomladi pogosto sadijo kot parkovno rastlino ali listopadno živo mejo. Nedaleč od meja srečujemo večje intenzivne nasade rumenega drena, vedno več se ga sadi tudi na naših tleh. Drnulje, kot imenujemo plodove drena, so po navadi temno rdeče barve, poznamo pa tudi sorte z rumenimi in oranžnimi plodovi. Nekatere postanejo sladke in primerne za obiranje šele po prvi slani ali sušenju, spet druge lahko obiramo konec poletja neposredno z dreves, saj so primerne za sveže uživanje.

Nove sorte – sladke in aromatične drnulje

Višina  rastlin  v  naravnem  rastišču  je  odvisna  od  rastnih  razmer  in  tipa  avtohtone rastline. Grm doseže višino do tri metre, drevo pa do šest metrov. V pridelovalnih nasadih je rast odvisna od gojitvene oblike, rastišča in sorte. Dren je dobrodošel prav na vsakem vrtu, saj ima poleg užitne tudi okrasno vrednost. Vseeno pa je pomembno, kako ga umestimo v prostor ne glede na to, ali bomo vzgojili večje drevo ali grm. Dren uspeva v lahkih tleh z veliko organske snovi, ne ustrezajo mu izrazito kisla tla. Če boste sadili več drenov, naj bo sadilna razdalja med drevesi v vrsti 2 do 3 metre, med vrstami pa 3,5 do 5 metrov. Rastline niso občutljive za bolezni in v našem okolju dobro uspevajo. Do težav prihaja zaradi napada  plodove vinske mušice, ki je v poznih poletnih mesecih, ko zorijo tudi drnulje, zaradi ugodne klime prisotna na našem območju. Nedolgo nazaj smo govorili predvsem o sortah jolico, kasanlak, devine … ki niso primerne za sveže uživanje. Ker vsebujejo velike količine topnih taninov in so trpkega okusa, jih je potrebno s posebnimi postopki predelati v marmelade, sokove, kis ali žganje. Zadnje čase na trgu srečujemo vedno več sort, ki nas pozno poleti razveselijo s sveže užitnimi, sladkimi in aromatičnimi plodovi, ki jih lahko trgamo z dreves podobno kot češnje. Drnulje nekaterih sort, namenjenih sveži uporabi, vsebujejo celo več kot 10 % sladkorja. Niso pa samo okusne, ampak vsebujejo tudi veliko vitamina C, dvakrat toliko kot limone, in veliko ostalih koristnih vitaminov, mineralov in fenolnih snovi.

Poljski in ukrajinski žlatniteljski dosežki

Na področju žlahtnjenja novih sort sta v ospredju Poljska in Ukrajina, zato veliko sort izhaja ravno od tam. Med ukrajinskimi sortami, ki imajo drnulje, primerne za svežo uporabo, najdemo na primer sorti elena in elegantyi z velikimi temno rdečimi okusnimi plodovi v obliki kapljice, pridelek na deset let starem drevesu pa lahko doseže do 50kg/drevo. Ukrajinska sorta alosza ima rumene drnulje, ki so sicer malo manjše, a zelo okusne. Izmed poljskih sort velja izpostaviti sorto bolestraszycki, ki ima zelo velike okrogle temno rdeče plodove, primerne za sveže uživanje in tudi predelavo, zori v sredini septembra.

Drnulje, ki niso primerne za sveže uživanje ali če nismo uspeli vseh pojesti, lahko predelamo. Zaradi koščice, ki jo vsebujejo plodovi, je sicer predelava malo zamudna, a marmelada je zelo okusna, sladko kislega okusa. Prav tako iz drnulj lahko pripravimo omake kot priloga k mesu, kompote, jih kandiramo ali predelamo v likerje in vino. Plodove sušimo na soncu in jih nato namočimo v čaju, ki pomaga proti črevesnim boleznim in pomirja prebavo. Poleg plodov za čaj sušimo tudi liste. Zdrav kot dren ni samo pregovor, temveč pomeni dobro cirkulacijo in delovanje telesa. Po pitju čaja rumenega drena ima človek tudi do štirikrat več energije.

Nika Cvelbar Weber