Na pobočjih so se v dopoldanski vročini sončile orjaške opuncije, v gozdu pa se je družila meni dotlej povsem neznana kombinacija hrastov, kostanjev, palm in nadvse vsiljivih visokih pajesenov. In tukaj, v tej sicilijanski gozdni zmešnjavi naj bi raslo eno največjih evropskih dreves? To vprašanje se mi je zastavljajo neprestano. Zdelo se mi je skoraj neverjetno. V naših domačih gozdovih namreč rastejo kostanji v drugačnih razmerah. Sicilija pa je povsem samosvoja. In to v vseh pogledih.

Orjaška krošnja

Naposled sva ga zagledala. Od daleč se je nad obzorjem visoko pod nebo risala orjaška krošnja mogočnega drevesa. Pred menoj stoji najslavnejše evropsko drevo, ki že tisočletja buri domišljijo umetnikov, popotnikov in obiskovalcev z vsega sveta. Kostanj stotih konjev. Tako mogočen, da je našel mesto v pesmih, umetniških slikah in ljudski domišljiji, in tako nenavaden, da je tam ostal dolga stoletja. Najmogočnejše evropsko drevo in eden izmed dendroloških vrhuncev najinega obiska po živahni, vznemirljivi in osupljivi Siciliji.

V zavetje krošnje pred nevihto

Nenavadno poimenovanje tega drevesa izhaja iz starodavnih zgodb, ki pa vendarle nosijo v sebi zrno resnice. Ta kostanj naj bi namreč v svojo krošnjo sprejel celo četo vitezov skupaj z njihovimi damami in konji, ki jih je ujela nevihta na njihovem lovskem pohodu. Menda jih je bilo celih sto. Pred hudo nevihto so se skrili v zavetje kostanja in globoka krošnja jih je varovala pred dežjem in strelami. Iz zgodovine je znano, da so se pod tem kostanjem ustavljali številni popotniki in naravoslovci. Kostanj stotih konjev je po ocenah nekaterih strokovnjakov star več kot 4.000 let, drugi pa njegovo mladost ocenjujejo na približno 2.000 let. Toda v resnici te številke niso tiste, ki zares štejejo.

Drevo tako osupne obiskovalca, da so o njem pisali že v 16. stoletju. Z njim so povezani tudi uradni začetki varstva narave na Siciliji. Že leta 1745 so uradniki izdali odlok, ki govori o tem, da je potrebno Kostanj stotih konjev zaščititi in za vsako ceno obvarovati. To je eden prvih zapisov, ki govori o varovanju naravnih posebnosti in znamenitosti.

Iz tega obdobja prihajajo tudi dokazi o tem, da je bila znotraj drevesa postavljena kar cela hiša. Naravoslovec Giuseppe Recupero je leta 1766 zapisal, da je v notranjosti drevesa zgrajena hiša, ki pa je bila že takrat v propadajočem stanju. Znamenita podoba kostanja stotih konjev, ki s svojimi debli tesno objema majceno hišico se je mnogim vtisnila v spomin predvsem zaradi umetniške slike Jean-Pierra Houëla iz leta 1777, kjer je prizor že skoraj pravljičen in za marsikoga nadvse romantičen. Hišica je bila lahko postavljena v notranjosti drevesa zato, ker so kostanjeva debla zrasla v nekakšnem elipsoidu.

Ogenjeni jezik

Sočasno s tem, ko so zaščitili kostanj stotih konjev, so v odlokih zaščitili še en mogočen kostanj, ki raste v majhni sicilijanski vasici le nekaj sto metrov stran – kostanj svete Agate (castagno Sant Agata (della Nave)). Tudi to drevo je vredno občudovanja. Za razliko od kostanja stotih konjev, ki ima deblo zraščeno skupaj iz večjega števila različnih debelc, ima ta mogočnež le eno, res obsežno deblo. Čeprav je dostop do njega preprečen in drevo raste za kamnitim obzidjem, ki je dodatno zaščiteno še z bodečo žico, lahko vseeno čutimo mogočnost in neverjetno energijo, ki se že tisočletja pretaka po tem drevesu. Onemogočen dostop do drevesa je res malce neprijeten, toda človek kaj hitro razume, da je potrebno v današnjem svetu posebne dragulje narave nadvse skrbno varovati. Kostanj stotih konjev je bil v preteklosti prosto dostopen in le drevo samo ve, kaj vse se je dogajalo pod njegovo krošnjo.

Ljudje veličine dreves včasih ne razumejo in pred nekaj leti so si prav med debli kostanja nespametni turisti pripravili piknik. In kjer je piknik, tam sta žar in ogenj. In tako je drevo zagorelo. Mogočno in veliko tisočletno drevo, bi skoraj zoglenelo zaradi sebičnih in neumnih ljudi, ki niso imeli na tistem mestu kaj iskati in niti malo ne razumejo poslanstva velikih dreves.

Kostanj stotih konjev je danes zavarovan z visoko kovinsko ograjo, čez katero je nemogoče zlesti in učinkovito zaustavlja neželene goste. Pri vratih stoji naravovarstveni nadzornik, ki obiskovalcem prijazno pojasni vse, kar jih zanima, v prostem času pa pod drevesom izdeluje lične piščali.

Čarovnija

Kostanj stotih konjev je od daleč videti veličastno in mogočno, toda čarovnija kar nekako izgine, ko stopiš tik pod njegovo krošnjo. Vidi se namreč, da leta že močno najedajo drevo in so nekdanje lepote in slave so ostala le še tri debla, ki so bila sicer nekoč povezana v orjaško drevesno gmoto. Življenje teče naprej in jemlje svoj davek. Kostanj danes meri v obsegu 22 metrov, prav toliko pa sega tudi v višino.

Obseg drevesa danes je tako mnogo manjši od tistega, ki so ga izmerili leta 1780, ko je v obsegu meril 57,9 metra. Eno od treh debel je poškodovano zaradi požara, v drugo deblo je pred desetletji udarila strela. Toda njegova krošnja se visoko pod nebom še vedno stika v orjaško gmoto vej in listja.

Tam pod Etno, ki z vulkanskim prahom in pepelom ves čas skrbi za rodovitnost sicilijanske zemlje, je kljub vsemu videti, da ta kostanj uživa svoje slavno življenje. Malo dreves na tem svetu vzklije s tako pomembno nalogo, kot jo ima kostanj stotih konjev, in v čast mi je bilo, da sem lahko v njegovi senci čutila del zgodovine in njegovo neverjetno življenjsko moč, ki nam je lahko vsem za zgled. Kako vztrajati in stati ponosno, z visoko dvignjenimi vejami, tudi takrat, ko življenje udriha z gorjačo.

Mateja Kišek