Pegavost plesen, rja

Najpogostejši glivični bolezni sta črna listna pegavost in pepelasta plesen. Prvo spoznamo po črnih pegah, ki imajo nazobčen rob. Pege se z napredovanjem bolezni združujejo, listi porumenijo in predčasno odpadejo. V vlažnih letih se pojavi zgodaj, že maja, in z občutljivih vrtnic že v nekaj dneh “obere” vse liste. Bolezen se s spodnjih listov širi po grmiču navzgor; neredko vidimo vrtnice, ki imajo na vrhu stebla cvet, pod njim pa nobenega lista več.

Pepelasta plesen je dobila ime po belkasti pepelasti prevleki, ki prevleče površino listov, mehkih stebel, cvetnih pecljev in popkov. Listi se deformirajo in odpadejo, popki zakrknejo in se sploh ne odprejo. Če prva bolezen izbruhne v deževnem in hladnem vremenu, se močno razširi, ko se izmenjujejo vroči dnevi in rosne noči.

Tretja bolezen, ki se še kar pogosto pojavi, je rja. Med cvetenjem opazimo na spodnji strani listov drobne rjasto oranžne kupčke, nad njimi pa na zgornji strani lista tkivo potemni. List sčasoma porumeni in odpade. Za rjo občutljive sorte ostanejo pred koncem poletja brez listov in zaradi opešanosti ne napredujejo.

Sivo plesen najprej opazimo na belih cvetovih, na katerih v deževnem vremenu povzroča rdečkaste pege. S cvetnih listov se predvsem jeseni preseli na popke, ki zgnijejo, še preden se odprejo.

Listne uši

Od živalskih škodljivcev so na vrtnicah najpogostejše šipkove listne uši. Ob dobri hrani in ugodnem vremenu se eksplozivno razmnožijo in lahko s sesanjem preprečijo, da bi se popki razvili v cvetove. Če uši ni veliko, so bolj estetska motnja kot zaresna nevarnost. Tako ni potrebe, da takoj, ko zagledate nekaj uši, že škropite z insekticidom. Vrtnice, ki so gnojene samo toliko, kot je zares treba, so za uši manj privlačne. Če je sesajočih žuželk malo, jih bodo držali v šahu pikapolonice in ptiči. Z vršičkov jih lahko posnamemo s prsti ali pazljivo odplaknemo z vodo. Jajčeca, ki prezimujejo na vrtnicah, zatiramo s spomladanskim škropljenjem z mineralnim oljem, ki ga dobro poznajo sadjarji.

Z oskrbo nad težave

Zdravje vrtnic je odvisno od številnih dejavnikov: od sorte, rastišča, vrtnarske oskrbe in vremena. Tudi sorte, ki so odporne proti boleznim, bodo na neprimerni legi in ob nezadostni vrtnarjevi skrbi zbolele. Srednje zdrave sorte lahko spreten vrtnar pripelje brez škropljenja do jeseni skoraj brez pike na listu. Zelo bolehnih sort pa se je najbolje znebiti, in to čim prej, ker se z obolelih vrtnic bolezen vedno širi na zdrave. Škropljenje je torej le eden od ukrepov, s katerim se je sicer mogoče spopadati z glivičnimi boleznimi vrtnic, zdravja pa samo z njim ni mogoče zagotavljati. Če škropimo, vedno dajemo prednost preventivnemu škropljenju. Kdor bi rad uporabil manj nevarna sredstva, si lahko pomaga z bakrovimi in žveplovimi pripravki. Prvi delujejo proti pegavosti in rji, drugi proti pepelovki. Poleti nikakor ne zanemarimo higiene: vse obolelo in odpadlo listje takoj oberemo z rastline in počistimo s tal, sproti odstranjujemo tudi odslužene cvetove. Ostankov ne dajemo na kompost, temveč jih zažgemo ali odložimo med komunalne odpadke. Nasad skrbno očistimo vseh rastlinskih ostankov tudi jeseni, preden vrtnice pripravimo na zimo. Preventivno škropljenje z bakrovim pripravkom je dobrodošlo jeseni, ko smo s stebel potrgali listje in preden vrtnice osujemo. Vsekakor pa je najpametneje saditi vrtnice, ki so že bile žlahtnjene s ciljem, da škropilnice sploh ne bodo potrebovale.