V času, ko nestrpno pričakujemo prve zrele plodove in vse do jeseni, pa naš paradižnik pri pridelavi na prostem in v zavarovanih prostorih ogrožajo tudi druge bolezni, ne izogibajo pa se mu niti različni škodljivci.

Črna listna pegavost

Poleg paradižnikove plesni to priljubljeno vrtnino napada tudi črna listna pegavost paradižnika, ki jo povzroča gliva Alternaria solani, ali okrogla listna pegavost paradižnika, ki jo povzroča gliva Septoria lycopersici. Znamenja okužb s črno listno pegavostjo lahko zasledimo na vseh nadzemnih delih paradižnika.

Sušenje listnih robov in drobne pege na listih

Če uporabimo za vzgojo sadik okuženo in nerazkuženo seme, običajno številne mlade rastline propadejo že v času kaljenja in vznika. Znamenja na obolelih rastlinah opazimo bodisi na steblih (malo ugreznjene, rjave, eliptične pege, znotraj večjih peg so vidni koncentrični krogi) ali na starejših listih.

Na listih so pege na začetku najprej majhne in nepravilnih oblik, s časom pa postajajo bolj ali manj okrogle in dosežejo v premeru od 1 do 1,5 cm. Znotraj večjih peg lahko opazimo koncentrične kroge, pege pa so pogosto obkrožene s svetlejšo obrobo. Listi z večjim številom peg rjavijo in odpadajo. Znamenja na plodovih praviloma opazimo v območju peclja, pege na plodu pa so v premeru velike med 2 in 3 cm, vdrte, rjavo do črno obarvane, z izraženimi koncentričnimi krogi. Plodovi, ki so okuženi ob samem peclju, lahko odpadejo.

Bolezen se prenaša s semenom, na katerem lahko gliva ostane vitalna tudi do 18 mesecev.

Podobno se gliva ohranja tudi na okuženih rastlinskih ostankih, prek katerih se okužba prenaša iz leta v leto. Zato je zelo pomembno, da pri načrtovanju sajenja upoštevamo kolobar in za vzgojo sadik uporabljamo zdrav semenski material. To je zelo pomembno tudi zato, ker pri pridelavi na domačih vrtovih redkeje posegamo po fungicidih in ker glive iz tega rodu tudi težko zatiramo s fungicidi.  

  Na spodnji strani teh peg se oblikuje rjava žametna prevleka, ki jo sestavljajo trosonosci s trosi – težave povzroča rjava žametna paradižnikova pegavost.

Okrogla listna pegavost

Z glivo, ki povzroča okroglo listno pegavost paradižnika, se lahko paradižnik okuži v vseh razvojnih stadijih. Že po vzniku lahko na okuženih rastlinah opazimo na kotiledonih majhne temne pege. Takšne rastline pogosto kmalu propadejo. Znamenja se lahko pojavijo tudi v času vzgoje sadik – najpogosteje v času oblikovanja prvih pravih listov. Po presajanju pa se paradižnik najpogosteje okuži v času oblikovanja prvih plodov.

Znamenja okužbe najprej običajno pojavijo na spodnjih listih (tisti bliže tal). Na listih se oblikujejo značilne okrogle pege, ki v premeru merijo od 3 do 4 mm, pege so v sredini sive in zaokrožene s temnejšim robom.

Ker gliva izloča toksine, ki neugodno delujejo na klorofil, napadeni listi rumenijo, se zvijajo in sušijo. Običajno odpadejo spodnji listi, okužba pa se širi po rastlini navzgor. Znamenja okužb se lahko pojavijo tudi na cvetni čaši in steblu.

Glavni vir okužbe je gliva, ki se je v obliki piknidija ohranila na okuženih rastlinskih ostankih v tleh ali na površini tal.

V času spravila in obdelave se lahko s to glivo površinsko okuži tudi seme, iz katerega se po sajenju razvijejo okužene rastline. Zaradi omejevanja razvoja bolezni je dobro vedeti, da je optimalna temperatura za razvoj bolezni 25 °C ob pogoju, da je relativna zračna vlaga višja od 98 % ter da vlažnost traja 48 ur.

Pege črne listne pegavosti najprej opazimo na spodnjih listih. Podoben videz kot pege na listih krompirja imajo tudi pege na listih paradižnika.

Spore se nato prenašajo z vodo, vetrom v času odstranjevanja zalistnikov ali obiranja plodov, prenašajo pa jih lahko tudi žuželke. Glede na biologijo in razvoj bolezni je za zmanjševanje težav s to boleznijo zelo pomembna setev zdravega sadilnega materiala ter upoštevanje  kolobarja. Smiselno je tudi odstranjevanje ter uničevanje okuženih rastlinskih ostankov, pogosto pa je potrebno poseči tudi po fungicidih, registriranih v ta namen.

Težave v pridelavi paradižnika lahko povzročajo tudi druge bolezni, kot so plutavost paradižnikovih korenin, bela gniloba, pritlehna trohnoba paradižnikovega stebla ter verticilijska in fuzarijska uvelost paradižnika, vse pogosteje pa se srečujemo tudi z bakterijskimi okužbami.

Se nadaljuje.

Iris Škerbot