Zato si ob njih popestrimo vrtičkarsko razgledanost z vsaj nekaterimi pomembnimi okrasnimi luki, predstavniki enega botaničnega rodu,  pri imenih pa se ni nujno opredeliti za česen ali čebulo.

Okrasni luki iz čebulnega in česnovega rodu so samo za okras in mi ni znana nikakršna druga raba.

Zagotovo pa ne bi bilo nobenih neprijetnih učinkov tudi če bi njihove čebule narezali kot dodatek k fižolovi solati ali na njih pražili krompir. Kar težko bi se pri kateremkoli od njih odločil, ali naj bo bolj čebula ali zgolj česen posebne vrste, zato bodo pri meni ohranili ime luk, tudi iz spoštovanja do pridelovalcev čebule in zaradi ohranjanja pestre slovenščine. Mnoge med njimi poznam iz lastnih izkušenj, zato jih priporočam tudi tistim, ki jih morda tu prvič srečajo, malo v besedi in malo v sliki.

Zanesljivo prezimno trdni

Oblasti luk (Allium sphaerocephalon) do naših floristov prihaja s cvetličnih borz, v resnici pa je del naše flore kot še dobrih 20 sorodnih vrst. Z zvezdastimi vijolično lesketajočimi se cvetovi v orjaških socvetjih se baha Allium christophii iz Turčije in Perzije. Tej vrsti rečejo Angleži kar perzijska zvezda, socvetja pa so enako uporabna v vrtu, v svežih ali suhih šopkih. Zelo uspešno je razmnoževanje s semenom in že sorazmerno drobne čebule zadovoljivo cvetijo. Še zanimivejši je  Allium schubertii z rahlim oblastim socvetjem, kjer so peclji posameznih cvetov različno dolgi. To je prišlek iz Izraela, Turčije in okoliških dežel in njegove pojavne posebnosti že pred razcvetanjem v vrtu ni mogoče prezreti. Tudi orjaški luk (Allium giganteum) in podoben Allium aflatunense sta s postavnimi stebli in vijolično rožnatimi socvetji lepa v vrtu in v vazi. Z odbiro in medsebojnim križanjem je nastalo več sort in izstopajoča posebnost je ‘Mount Everest’ z belimi socvetji. Perzijska čebula ali holandski česen rečejo vrsti Alliumn hollandicum  iz Irana in Kirgizije, priljubljena je njegova sorta ‘ Purple Sensation’. Nenavadno široke liste, med katerimi se na kratkih pecljih pokažejo velika belkasta socvetja ima po turkestanskem gorovju poimenovan Allium karataviense. V nadaljevanju so omenjeni še nekateri lepi luki, za vse pa velja, da z rastjo in cvetenjem pomladi radi pohitijo in mnogi z rumenečimi konicami listov že v času cvetenja nakažejo, da se jim mudi končati vegetacijo. Poleti se ohranijo le vitalne čebulice v tleh in seveda so luki zanesljivo prezimno trdni. 

Pritlikavci za skalnjak

Zaradi svojih komaj 15 cm visokih stebel se v skalnjaku prav lepo poda rožnati luk ali Allium oreophilum (nekoč znan pod imenom Allium  ostrowskianum), doma po Kavkazu in osrednji Aziji. Junija in julija se razprejo rožnati cvetovi v glavicah s premerom 4 cm. Vsekakor lep učinek dosežemo s skupinsko zasaditvijo. Temnejše rožnatordeče cvetove ima sorta ‘Zwanenburg’, iz uzbekistanske doline Agalik izvirajoča odbranka ‘Agalik Giant’ pa ob intenzivno obarvanih socvetjih doseže tudi višino 40 cm. Zaradi barve cvetja in bolj pohlevno nizke rasti je pri nas zlati luk (Allium moly) skoraj vrtna posebnost, čeprav izvira z ne preveč oddaljenega Iberskega polotoka. V višino ne zraste več kot  30 cm  in zacveti v izraziti rumenini maja ali junija. Odrasle čebulice so velike za dober lešnik in se kmalu razrastejo v lepo skupinico.

Dobri sosedje

Pritlikavcem, kakršen je zlati luk, odbrankam posebno barvitega drobnjaka in podobno, pritiče mesto nekje v bližini vrtnih poti ali v skalnjaku, kjer jih višje rastlinje ne more preraščati. Drugače je z višjimi luki. Pravšnji sosedje so okrasne trave, maslenice in hermelike. Vsekakor pri zasajanju računajmo na hitro pomladno prebujanje in precej kratko vegetacijo čebulnic. Nadvse primerno je saditi luke s postavnimi stebli in barvitimi oblastimi socvetji med hoste, saj bo za dozorevanje čebulic še dovolj svetlobe, preden so bodo te razbohotile. Za siceršnje zapolnjevanje vrzeli v nasadu se odlično obnesejo enoletnice, kot so žametnice, enoletne astre ali kar nam je podobnega na voljo in pri srcu.

Zapostavljeni čemaž

Čemaž sodi v gozdno senco, a tudi v podobnem vrtnem kotičku je lep v svojem zelenju  in kmalu zatem tudi v bogastvu bele razcvetenosti. Čemaž je po pravici priljubljeno zelišče za svežo ali kuhano rabo. Eterična olja, ki jih vsebuje vsa rastlina, dokazano ugodno delujejo na izboljševanje odpornosti človeškega telesa. Zato ni za odmet zamisel, da si tudi v domačem vrtu privoščimo vsaj miniaturni nasad čemaža v senci listavcev, kjer lahko izkoristi pomladno svetlobo. Pozneje vsi nadzemni deli odmrejo in do naslednje pomladi prespi v tleh z ne ravno velikimi koničastimi čebulicami. Čemaž (Allium ursinum) je res naša samonikla divja rastlina, a v vrtu ima spomladi tudi svojo okrasno in uporabno vrednost. Če dozorevajočih soplodij ne potrgamo, se bo seme kar samo zasejalo in to je lahko nadležno. Vsekakor imamo opraviti z lepo in koristno čebulnico, pa naj bo v naravi ali v vrtu. Menda po legendi  medved svoje prvo poživilo po zimskem spanju najde v grizljanju čemaževih listov in zato se je rastline v nekaterih jezikih oprijelo ime medvedji česen. Če to drži, kosmatinci resnično znajo izbrati nekaj zdravilnega za začetek nove prehranjevalne sezone.

Por in slonji česen

V gospodinjstvu por ni neznanka, a če pustimo rastlinam dorasti in zacveteti, postavna stebla s socvetji navzlic nekoliko medli obarvanosti prav učinkovito lahko uporabimo v svežih šopkih ali suhih aranžmajih. Sedanje porovo ime je Allium porrum, a nekoč so rastlino smatrali za podvrsto poletnega luka (ponekod v Istri zastopan v naravi, Allium ampeloprasum) in od tod sorodstvena povezava do slonjega česna z dolgim strokovnim imenom (Allium ampeloprasum var. ampeloprasum), ki je bolj por kot česen. Pravemu česnu namreč rečejo botaniki Allium sativum. Mnogi kupijo slonji česen preprosto zaradi njegove velikosti in  tudi jaz sem ga  prvič srečal ter kot spominek kupil eno orjaško glavico v »prestolnici slonjega česna« v kraju Gilroy ob znameniti montereyski avtocesti v Kaliforniji v ZDA. Pri tem nekateri menijo, da mora biti zaradi velikosti tudi ostrejšega okusa kot navadni česen. Je pa ravno obratno, saj je njegov okus proti pričakovanju milejši in slajši. Opisujejo ga celo kot »česen za tiste, ki ne marajo česna«. Posamezna glavica lahko tehta več kot 500 g in en sam strok je lahko večji kot glavica običajnega česna.

Varni pred voluharji

Ker v mnogih letih pri okrasnih lukih, česnu in čebuli nisem opazil poškodb, menim,  da si voluharji raje poiščejo kaj bolj okusnega. Sem seveda sodi radič, lilije, tulipani  in hijacinte. Zaradi strupenosti pa podzemnim kosmatincem zanesljivo ne dišijo narcise, vse sorte jesenskega podleska ter rod Fritillaria, ki je pri nas v naravi prisoten z ogroženo gizdavo logarico. Ta je v bližnjem sorodstvu s cesarskim tulipanom, za katerega nekateri vedo povedati, da sicer vedno sestradanim glodavcem že od daleč smrdi in se tako raje odpravijo drugam.  Menda pa čebula in česen tudi mucam in kužkom ne prijajo ter lahko ob uživanju  povzročijo prebavne motnje.

Izidor Golob