Bukev in smreka sta dve pomembni drevesni vrsti iz zmernega in severnega zmernega pasu. 

Ti naj bi do leta 2080 izgubili kar 55 oziroma 60 % svojega dosedanjega obsega razširjenosti.

Glede na to, da je smreka ena najpomembnejših medovitih drevesnih vrst ne samo v Sloveniji, ampak tudi v sosednji Avstriji ter deželah srednje in severne Evrope, lahko pričakujemo v naslednjih desetletjih občutno nižjo pridelavo kakovostnega medu in še večji uvoz cenenih vrst tega živila iz Azije.

V okolici Železne Kaple na avstrijskem Koroškem pridelajo letno kar okoli 90 % dehtečega smrekovca. Podobno velja za nekatera območje na slovenski strani, predvsem na Pohorju in na Gorenjskem. Omenjena skupina znanstvenikov opozarja, da bo najprej na udaru nižinska smreka na karbonatnih in prodnih tleh do nadmorske višine 500 metrov. Pred dobrimi 200 leti, ko se človek še ni mešal v delo narave, so na teh območjih rasli mešani listnati gozdovi, predvsem bukovi, ker pa je postajal smrekov les vedno bolj nepogrešljiv v gradbeništvu in mizarstvu, so začeli gozdarji umetno saditi smreko. Z vedno toplejšimi poletji nastajajo zdaj idealni pogoji za razvoj zalubnikov, ki so povzročili zadnja leta pravo katastrofo. Očitno so smrekove monokulture po že tretji generaciji tako osiromašile tla, da so postala drevesa tudi zato bolj občutljiva za sovražnike. Poleg tega ima smreka plitve korenine in jo izruva že nekoliko večji vihar.

Jelko moramo ohraniti

Znanstveniki tudi ugotavljajo, da so od dvanajstih preučevanih toploljubnih drevesnih vrst kar štiri zanimive kot zamenjava za drevesne vrste v gozdovih zmernega pasu, kamor spada tudi Slovenija in kjer prevladujeta bukev in smreka. To so dolgopecljati brest (Ulmus laevis), rdeči ali ameriški hrast (Quercus rubra), cer (Quercus ceris) in robinija ali akacija (Robinia pseudoacacia). Ker prvi dve drevesni vrsti pri nas nista avtohtoni, bi bili poleg cera in robinije primerni še lipa, javor, jesen, divja češnja in jelka. Paleoekološki dokazi, zbrani v zadnjem desetletju, kažejo, da je jelka v preteklosti uspevala v predelih s toplejšim podnebjem, kot ga imamo danes. Iz teh predelov je bila izrinjena zaradi pašništva, požiganja in krčitev. Novejše študije nakazujejo, da lahko prenaša več toplote in suše od drugih vrst, na primer smreke ali celo bukve. Zaradi tega je ohranjanje in pomlajevanje jelke pomemben del ukrepov za prilagajanje gozdov na podnebne spremembe.

Žal je glavna ovira za prihodnje ohranjanje jelke divjad, še posebej jelenjad, ki jo v mladosti zaradi okusnih in s hranili bogatih popkov prekomerno objeda.

V bližnji prihodnosti ni pričakovati, da bodo lovci stalež teh živali znižali na znosno mero, lahko pa bi gozdarji ali lastniki gozdov s primerno zaščito hojevih drevesc pomagali, da bi se ohranila v večji meri, kot je danes. Pred leti sem ob ogledu sestojev jelke na Javornikih nad Cerkniškem jezerom ugotovil, da je bilo pojedenih več kot 95 % terminalnih popkov. Drevesca zaradi poškodbe zakrnijo in če se objedanje nadaljuje, zlepa ne dosežejo višine dveh metrov, ko so končno varna in lahko neovirano rastejo naprej. Sem pa isti dan prišel na gozdno parcelo, na kateri je lastnik večjemu številu mladih jelk zaščitil vršičke. Očitno je bila zaščita učinkovita, saj na tisti parceli nisem našel poškodovanega niti enega drevesca.

Cvetoča akacija

Robinija za topla in suha poletja

Za nas čebelarje je poleg jelke ali hoje vsekakor zanimiva robinija ali akacija, ker bo po poročilu omenjene komisije v bodoče dobro prenašala topla in suha poletja. Žal zaradi krivenčastih debel ni preveč primerna za lesno industrijo in tudi ne za gozdarje, ki jo še danes marsikje obravnavajo kot nadležen gozdni plevel in invazivno rastlino, čeprav mineva letos že 385 let, kar je Vespasian Robin, vrtnar francoskega kralja Ludvika XII., posadil prvo sadiko robinije v botaničnem vrtu Jardin des plantes v Parizu. Kolikor mi je znano, tista robinija še vedno raste tam in je mati vseh robinij v Evropi.

Čas je že, da jo nehamo imenovati za tujerodno, kakor tudi krompir in koruza nista več tujerodni rastlinski vrsti, čeprav je njuna izvorna dežela prav tako Amerika.

Kultivar akacije z ravnimi debli

Pri nas je največ sestojev robinije na Primorskem in v Pomurju, veliko najdemo jo tudi na Bizeljskem in v Beli krajini. V teh krajih predstavlja glavno čebeljo pašo. Ker v ugodnih vremenskih razmerah medi bolj kakor katerikoli druga medovita rastlina, ni čudno, da naberejo slovenske čebele na njej kar 30 % vsega medu. Pravi rekorder v Evropi pa je v tem pogledu Madžarska, saj letno izvozi okoli 50 % čistega akacijevca. Za madžarske gozdarje robinija ni noben nebodigatreba, ampak pravi blagoslov za čebelarstvo in dobrodošla surovina za njihovo lesno industrijo. Njen les uporabljajo za proizvodnjo parketa in vrtnega pohištva. Pred več kot pol stoletja so madžarski gozdarski strokovnjaki z načrtno selekcijo vzgojili 25 različic (kultivarjev) akacij, prilagojenih za različna rastišča in vremenske pogoje. Glavni selekcijski cilji so bili ravna debla, dober prirastek ter odpornost proti poznim spomladanskim pozebam ter škodljivcem. Eden od ciljev odbire je bila tudi različica, pri kateri ni bila najpomembnejša ravnost debel, ampak kasnejši čas cvetenja ter višja vrednost sladkorja v medovnikih akacijevih cvetov. Takšnih kultivarjev, ki so zanimivi za gozdarstvo in čebelarstvo, je kar pet. Med njimi je najbolj znan in priljubljen kultivar ’Roszaszin AC.’ Če se bo naša gozdarska stroka odločila za razmnoževanje in sajenje akacij, bo lahko za začetek matične sadike kupila pri madžarskih kolegih, nadaljnje vegetativno razmnoževanje pa bi potekalo v domačih drevesnicah.

Franc Šivic