Za osnovo varstva še vedno veljajo metode, ki so se razvijale s preizkušanjem in opazovanjem, le da smo te metode sčasoma dopolnjevali tudi s sodobnejšimi tehnikami.

Pri zmanjševanju negativnih vplivov bolezni, škodljivcev in plevelov pri pridelavi vrtnin, sadja in grozdja v domačem vrtu nismo naklonjeni uporabi kemično sintetičnih sredstev za varstvo rastlin.

Varstvo je zato zasnovano na posrednih (preventivnih) ukrepih, ki jih po potrebi dopolnjujemo še z izvedbo neposrednih (direktnih) ukrepov. Pri tem ne smemo zanemariti dejstva, da lahko posamezen ukrep, ki je naravnan proti določenemu škodljivemu organizmu, ustvari razmere, ki bodo ugodne za drug škodljiv organizem. Pridelovalec je seveda tisti, ki presodi, kateri ukrep ali kombinacija ukrepov bo v danih okoliščinah dala najboljši rezultat.

Bolje preprečevati

Preventivni ukrepi zmanjšujejo tveganje za pojav škodljivih organizmov ali preprečujejo stik med njimi in gostiteljsko rastlino. Pomen preventivnih ukrepov najbolj ponazori rek »preprečevati je bolje kot zdraviti«.

Pri domači pridelavi predvsem pazimo, da preprečimo vnos škodljivih organizmov na vrt.

Verjetno je vsak od nas že kdaj na svoj vrt posadil kakšne rastline, ki jo je dobil pri prijatelju ali znancu, morda okrasno rastlino presadil iz pokopališča ali kakšne javne površine na svoj vrt in s tem naselil še polže ali kakšen drug škodljiv organizem. Zato pred setvijo ali saditvijo rastlin na vrt ali okrasno gredico preglejmo rastline in po potrebi zoper škodljivce ali bolezenske povzročitelje ukrepajmo pred presaditvijo ali setvijo. Nato pa z različnimi postopki pri pridelavi (na primer čas sajenja, razdalja med rastlinami, obdelava tal …) ustvarjajmo pogoje, ki bodo ugodni za rast gojenih rastlin in manj ugodni za naselitev, preživetje, razvoj ali razmnoževanje škodljivih organizmov.

Izbira zemljišča

V boju proti škodljivcem, boleznim in plevelom je pomembna izbira zemljišča. Pridelovalci na podlagi lastnih izkušenj in izkušenj svojih prednikov pogosto vemo, da na določenem zemljišču ne uspevajo na primer rdeča pesa, krompir, zelje in se zato že pri načrtovanju vrstenja vrtnin (kolobarju) na vrtu takšnemu delu z občutljivimi vrstami preprosto izognemo. Že iz izkušenj vemo, da toplotno zahtevnejših rastlin (na primer paradižnik, paprika in podobno) ne bomo sadili na senčen del vrta in podobno.

Znano je, da imamo na osojnih legah ali v zaprtih dolinah zaradi povečane zračne vlage in dolgotrajnejše rose, običajno več težav z glivičnimi boleznimi.

Upoštevanje kolobarja

Večina pridelovalcev natančno ve, katero vrtnino prideluje na kateri gredici in ob nadaljnjih setvah in presajanjih upošteva, da sorodnih rastlin ne seje ali sadi na isto gredico.

Tako seveda ne sadimo česna na gredice, na katerih smo prej pridelovali čebulo, šalotko ali por, fižola ne sejemo na gredico, kjer smo prej pridelovali grah ali bob in podobno.

To dokaj dosledno upoštevamo tudi pri vrstenju zelja, cvetače, brokolija, brstičnega in glavnatega ohrovta, zapletemo pa se pri pridelavi podzemne ali nadzemne kolerabe, repe, redkvice in redkve, saj kar malo pozabimo na sorodstvo med zeljem in redkvijo. Žal na sorodstvene vezi ne pozabijo škodljivci in bolezni.

Ob upoštevanju širokega kolobarja mine daljše obdobje, preden se za nek škodljiv organizem občutljiva ali njej sorodna vrsta rastline vrne na isto zemljišče.

Posledično se v tem času populacije škodljivih organizmov, za katere je rastlina gostitelj, zmanjšajo ali pa propadejo. Primer, ki ga lahko zasledimo tudi v domačih vrtovih, je okužba kapusnic s črno žilavko kapusnic, bakterijsko boleznijo, ki jo zelo težko zatiramo.

Bakterija se prenaša z okuženim semenom in posledično z okuženimi sadikami ter prek okuženih rastlinskih ostankov v tleh. Če na tej površini tri do štiri leta ne bomo pridelovali križnic, bo bakterija v tleh propadla.

To pa se ne bo zgodilo, če bomo na isti gredici pridelovali katero drugo križnico ali pa je gredica zapleveljena s pleveli iz te družine, saj se bakterija lahko razmnožuje in ohranja tudi v oziroma na njih. Kolobarjenje je lahko učinkovit način za zmanjševanje škode, ki jo povzročijo organizmi, ki se sami ne morejo premikati na večje razdalje (na primer koreninske ogorčice, talne glive in podobno).

Se nadaljuje. V 2. delu: okuženo seme, izbira sorte ali hibrida, čas setve ali sajenja

Iris Škerbot