Na Apeninskem polotoku se je razvila rumena italijanske čebela (Apis mellifera ligustica), na Balkanu od vzhodnega roba Julijskih Alp do Karpatov pa kranjska čebela (Apis mellifera carnica). Ta je v zadnjih 150 letih uspela predvsem po posredovanju neumornih slovenskih trgovcev s čebelami in zaradi njenih nespornih kvalitet izriniti iz večjega dela srednje Evrope temno evropsko čebelo in zasesti njeno mesto.

Pred dobrimi sto leti se je na britanskem otočju pojavila do tedaj nepoznana zajedavka čebel – pršica z latinskim imenom Acarapis woodi in v nekaj letih uničila 90 % vseh čebeljih družin.

To se je zgodilo tudi v benediktinskem samostanu Buckfast, kakšnih 300 km južno od Londona. Izpraznili so se vsi panji, v katerih so bile temne evropske čebele, ostali pa so samo križanci med temno evropsko in rumeno italijansko čebelo, uvoženo iz Ligurije . V omenjenem samostanu je tisti čas prevzel vodenje čebelarstva mlad Nemec bistrega uma po imenu Karl Kehrle z meniškim vzdevkom brat Adam. Ugotovil je, da je bila glavni razlog za uničenje domače čebele njena osiromašena genetska osnova in posledično oslabljena imunska odpornost. Svoje je naredila še geografska izolacija od ostalih čebeljih ras, ki živijo na evropski celini. To spoznanje ga je navdihnilo, da bi lahko s križanjem različnih čebeljih ras in z ustrezno selekcijo sčasoma dobil novo pasmo, v kateri bi združil vse njihove najboljše lastnosti in tako postopno dobil nekakšno super čebelo, odporno proti bolezni, čim manj rojivo, z velikim številom čebel delavk v času glavnih poletnih paš in čim bolj mirno. Z veliko vnemo se je lotil preučevanja evropskih ras in celo čebel s Bližnjega vzhoda ter severne Afrike; da bi jih dobro spoznal v njihovem naravnem okolju, je začel potovati po svetu in tako ga je pot nekajkrat zanesla tudi v Slovenijo.

Nova umetna pasma čebel

Brata Adama sem osebno spoznal kmalu potem, ko sem diplomiral na ljubljanski gozdarski fakulteti. Sedem let kasneje, ko sem se službeno mudil v Angliji, sem ga res obiskal. V samostanu sem spoznal njegovo metodo križanja različnih čebeljih pasem. Seveda pa sem imel tudi priložnost videti, kako se te čebele obnašajo. Samostanski panji so bili postavljeni na osmih stojiščih, na vsakem jih je bilo štirideset, stojišča pa so bila oddaljene drug od drugega okoli deset kilometrov.

Deževno in vetrovno

Moj gostitelj je povedal, da širša okolica samostana za čebele sploh ni idealna, ker imajo samo dve paši na leto in ker je vreme zaradi bližnjega Atlantika pogosto zelo deževno in vetrovno: v juliju cveti na pašnikih bela detelja (Trifolium repens), v avgustu pa na dartmoorskem barju jesenska resa (Calluna vulgaris). »Moje čebele se spomladi bolj počasi razvijajo kakor kranjske in dosežejo svoj višek šele konec junija. Če je vreme v naslednjih dveh mesecih ugodno, naberejo takrat velike količine medu, saj so matice izredno rodovitne in glede številčnosti nabiralk presegajo vse druge evropske rase. Lani smo točili po sto kilogramov medu na panj, žal pa letošnje leto za moje čebele ni bilo dobro. Julij je bil nadpovprečno vroč in suh, v avgustu pa je ves čas deževalo. Popolnoma sta zatajili bela detelja in jesenska resa. Zato letos nismo natočili medu niti za vzorec,« je med pogovorom potožil brat Adam. Ko sem ga vprašal, kako bi se njegova čebelja pasma obnesla v Sloveniji, mi je dejal: »Pri svojem selekcijskem delu zasledujem več ciljev. Najvažnejši je ta, da so panji do cvetenja bele detelje, torej do začetka julija dobesedno nabiti s čebelami in da ne zaidejo v rojilno razpoloženje do konca avgusta, ko konča cvetenje jesenske rese. V Sloveniji pa končajo vse glavne paše z izjemo jelke in delno smreke že konec junija. Za kranjsko sivko je značilen buren spomladanski razvoj in če v tistem obdobju uspešno krotite njen rojilni nagon, potem bo ravno pravi čas na višku razvoja. Moja čebela bi se v vaših pašnih razmerah slabo obnesla.«

Pri nas dovoljena le kranjska čebela

Še danes mi odzvanjajo te besede v ušesih. Našim bralcem je morda znano, da je v Sloveniji dovoljeno gojiti samo kranjske čebele in da je vsak uvoz drugih ras prepovedan. Enako velja za Avstrijo. Toda če smo slovenski čebelarji v tem pogledu disciplinirani, to ne velja za nekatere avstrijske.

Dober odstotek avstrijskih čebelarjev glasno zahteva, da oblasti pri naši severni sosedi dovolijo poleg kranjskih čebel tudi gojenje buckfaških. En odstotek ni veliko, vendar dovolj, da sčasoma »onesnažijo« čebele pri ostalih devetindevetdeset odstotkih poštenih čebelarjev.

V interesu Slovenije je, da Avstrija vztraja pri prepovedi gojenja tujih ras in pasem čebel na svojem ozemlju. Kaj hitro bi se namreč lahko pojavili njihovi križanci vzdolž državne meje, potem pa bi bilo samo vprašanje časa, kdaj bi se znašli še v notranjosti naše države. Zato smo pred dobrim letom slovenski čebelarji tudi uradno in solidarno podprli željo večine avstrijskih kolegov. Upajmo, da nam bo skupaj uspelo.

Franc Šivic