Lahko ga sovražimo in obožujemo hkrati

24 novembra, 2020
0
0

Mah se širi na vlažnih predelih na vrtu, posebno še med travo in pod drevesi. Z zeleno prevleko preraste stare vlažne zidove, stare strehe in tudi spomenike na pokopališčih.

Ponekod je koristen, drugod nadležen. Sam po sebi pa nam je mah s svojo prijetno mehkobo in žametno zeleno barvo prijeten. Posebno še v gozdu, kjer obrašča tla, trhlo štorovje in debla, na vlažnem skalovju in ob potoku.

Kljub temu, da ga v negovani trati in še ponekod ravno ne gledamo radi, pa je na pravem mestu tudi na vrtu zaželen, saj daje njegova zelena prevleka na skalovju, med ploščami kamnite poti, v senci pod drevjem, na zidovih ali ob vodnjaku patino starega, ki jo lahko pričara le čas.

Mah zavzema posebno mesto v japonskem vrtu. Njegove mehke zelene blazine, ki preraščajo vlažna tla, so v prijetnem nasprotju z grobimi skalami. Razpoke na kamniti poti preprede z nežnim zelenjem, plošče stopanje pa obrašča in povezuje, da ser zdi kot da lebdijo na vodi. Brez mahu si ne moremo zamišljati slikovitih stez v čajnem vrtu. Uspeva le v polsenčni legi, kjer je obilo vlage. Znak posebne pozornosti do obiskovalca je, če gostitelj pred njegovim obiskom vrta mah zalije, da je posebno svež in zelen.

V trati ga ne maramo

O botaniki mahov je dosti napisanega, v vrtnarskih knjigah pa mahu skoraj ne omenjajo. V njih lahko preberemo le to, zakaj se širi med trato in kako ga uničujemo.

Znano je, da se mah širi v trati, ki jih primanjkuje hranljivih snovi, ki so zbita in zato zakisana z zastajajočo mokroto.

Za krajši čas ga s kemičnimi pripravki, tudi apnenjem, lahko preženemo, trajno pa le, če odstranimo vzroke, zaradi katerih se tam dobro počuti. Zato je priporočljivo redno gnojenje trate vsaj dvakrat ali trikrat letno, spomladansko zračenje tal, po košnji tudi dognojevanje z gnojilom, ki mu je primešan uničevalec mahu. Posušen mah po dveh tednih odstranimo z grabljami, gola tla pa zasejemo z ustrezno travno mešanico. Na posebno senčnih tleh tudi ti ukrepi ne zadoščajo, zato trato raje nadomestimo s pokrovnimi trajnicami za senco. Mahovi se bodo naselili tam, kjer želimo, če so tla v polsenci in je na razpolago dovolj vlage.

Največ mahov v tropskem pragozdu

Na Zemlji je približno 25 tisoč vrst mahov, največ v tropskem deževnem pragozdu; v srednji Evropi jih je nekaj nad tisoč. Čeprav so med seboj precej raznoliki, predstavlja njihovo rastlinsko telo steljka, ki še nima popolnoma razvitega prevajalnega sistema niti pravih organov. Imajo navidezno steblo, navidezne liste in navidezne koreninice. razmnožujejo se z drobnimi, prahu podobnimi trosi. Širijo se tudi z brstikami.

Mahovi so pionirske rastline, ki preraščajo gola gozdna tla in skalovje. S tem ustvarjajo nekaj humusa za višje razvite rastline, ki se rade zasejejo v njih. Ne prenašajo slanih tal.

Njihov pomen v naravi in posredno tudi za človeka je večji, kot bi si lahko predstavljali. Z vezanjem velikih količin vode preprečujejo odplavljanje plodne zemlje. Površina enega kvadratnega metra prahu lahko zadrži do 1400 litrov vode. S tem mahovi uravnavajo odtekanje vode in preprečujejo izsuševanje gozdnih tal. Mahovi bi propadli, če ne bi prenesli tudi dolgotrajne suše. na videz popolnoma suh mah na skalovju ali strehah, celo v herbariju se lahko napije in znova zaživi.

Od lasastega kapičarja do šotnih mahov

Za nas so najpomembnejši nekateri listnati mahovi, razširjeni v naših gozdovih, ki se razraščajo v velikih blazinah. Od številnih nežnih blazinastih mahov se posebno loči lasasti kapičar s svojimi rahlimi blazinami, sestavljenimi iz smrečicam podobnih do 10 cm velikih steljk s suličastimi kapicami trosnikov. Na suhih kislih tleh med jesensko reso opazimo tudi sive kupčke belega mahu.

Za vrtnarjenje so posebno pomembni nekateri šotni mahovi, ki uspevajo na posebno vlažnih tleh v gozdu, v močvirjih med jelševjem ter na barjanskih tleh.

Šotni mahovi spodaj odmirajo, zgoraj pa rastejo. Iz njih se je v barjanskih tleh v več tisoč letih razvila šota. Šotne mahove spoznamo po majhnih lističih, ki se luskasto prekrivajo, in po zgoraj zvezdasto razraslih stranskih vejicah. Zelene celice z listnim zelenilom prepredajo številne odmrle celice, ki dajejo šotnim mahovom značilno bledo zeleno do rjavkasto barvo. Tudi mrtve celice shranijo veliko vode. Veliko vpojnost šotnih mahov in šote za vodo, ki jo oddajajo tudi drugim rastlinam, izkoriščamo pri gojenju rastlin, ki potrebujejo vlažen, a propusten in zračen substrat.

Morda boste zdaj manj sovražno gledali na mah in ga preganjali le tam, kjer je res nadležen, ne pa tam, kjer ustvarja vtis starega, skoraj pozabljenega in na novo zgrajeno povezuje v celoto z okoljem.

Marjeta Hrovatin

Oznake