Belo cvetje ni kaj posebnega, zato pa so rumeni, oranžni ali rdeči jagodni kobuli privlačnost za dolge jesenske in zimske tedne. Posebno v snegu so barvite jagode prijetna poživitev zimske sivine. Grm je lahko posajen samostojno, živa meja, špalir ali bonsaj, odrezane veje s plodovi pa so pogost dodatek sezonskim šopkom.

Plodovi v kobulih

To, kar obrodi ognjeni trn, je sestavljeno iz pulpe in pečk, a za človeka je užitna le pulpa, pač tako kot pri plodovih drugih rožnic, recimo pri jablanah. Užitnost pomeni v tem primeru zgolj nestrupenost, saj je okus plehek. Semena pa so zaradi vsebnosti glikozidov rahlo strupena, enako kot semena jabolk, češenj in mandljev. V resnici pa je strah odveč, saj presnih pečk in koščic v večji količini nihče ne prežvekuje in poje. Ob tem, da je dejansko mogoče plodove ognjenega trna predelati v marmelado ali žele, je pomembneje, da si z njimi pozimi postreže ptičji rod.

Neprehodna živa meja

Pirakante so pomembne okrasne rastline, ki jih zasajamo na vrtovih in v parkih zaradi okrasnega cvetja in plodov. Ostro trnje zlahka predre kožo neprevidnega občudovalca in krepki bolečini lahko sledi še bolj neprijetno vnetje. Prav gosti vejnati prepleti skupaj s trnavostjo pa so dobrodošli tam, kjer je treba zagotoviti neprehodnost. Zato je to ponekod idealna rastlina za varovalno živo mejo z lepotnim učinkom. Kjer je to potrebno, se izkaže kot zanesljivo varovalo vrtnega prostora ali jasna omejitev parcele. Ker to ni prav nič nežna rastlina, je obrezovanje in vzdrževanje živice nekaj povsem drugega kot friziranje ligustrove žive meje. Vse pač ni za vsakogar, a ognjeni trn v živici ali kot prosto rastoč grm ponuja v cvetenju čebelam obilno pašo, gnezdečim ptičem pribežališče in pozneje še vir prehrane.

Režemo ga po cvetenju

Ognjeni trn sadimo na vrtu bodisi kot samostojno grmovnico ali za živo mejo. Če je na voljo dovolj prostora, z leti zraste ognjeni trn tudi štiri metre visoko. Stare in debele veje brez skrbi lahko požagamo in pomladimo, ker bodo mlade zanesljivo odgnale. Za živo mejo sadimo rastline 50 do 80 cm narazen, najpomembnejša pa je rez po cvetenju, enkrat v juniju, ko skrajšamo na novo odgnale enoletne poganjke. Drevesničarji vzgajajo ognjeni trn iz potaknjencev, ki jih takoj po ukoreninjanju sadijo v posode (kontejnerska vzgoja), saj morajo rastline izoblikovati dobro koreninsko grudo, sicer presajanje na stalno mesto skoraj ni mogoče. Uspeva v toplih in svetlih legah, iz sence se veje vedno usmerjajo proti svetlobi in v senčnem rastišču imamo le skromen nastavek plodov. Glede zemlje je ognjeni trn prav neizbirčen in se zadovolji tudi s slabo rodovitno prstjo. Le v skrajno mokrotnih tleh, v stalni zamočvirjenosti, z njim ni uspeha. Zato pa se prav dobro počuti celo v grušču in pesku, saj ima dolge in globoke korenine.

Nekaj vrst in sort

Menda je kot prva pritegnila pozornost vrtnarjev vrsta Pyracantha cocinea s škrlatno rdečimi plodovi velikosti graha. Ta vrsta je občutljiva za škrlup, zato so se kmalu pojavile odpornejše izboljšave, ki jih drevesničarji vegetativno množijo kot sorte. Med prvimi je bila sorta ‘Kazan’, ki redno rodi, plodovi so debelejši in praviloma zelo zdravi. Ob sodelovanju drugih vrst (Pyracantha rogersiana, Pyracantha crenatoserrata, Pyracantha crenulata) so nastale resnično enkratne in nepogrešljive sorte. V drevesnicah in vrtnih centrih je pogosta ponudba sorte ‘Orange Glow’ z izrazito oranžnimi plodovi, a tudi ‘Golden Charmer’ z rumenimi plodovi ni redkost. Ti dve in še nekaj drugih sort zanesljivo prezimi v naših zimah, nekatere lepe in obetavne, ki so bile vzgojene v toplejših podnebjih, pa so se izkazale za preobčutljive.

Ponekod invazivna rastlina

Semena ognjenega trna pogosto tudi s ptičjo pomočjo zaidejo v bližnjo ali celo daljno okolico in v ugodnih pogojih vzkalijo kot nebrzdani divjaki v borbi za preživetje. Pri nas s tem ni nevarnosti, da bi rastlino uvrščali med potencialne invazivke, ponekod po svetu pa je to drugače. V ZDA, vsaj v državah Kalifornija in Georgia, je že uradno uvrščena med vsiljivce. Tudi v nekaterih predelih Avstralije, vključno z Victorio in Novim Južnim Welsom, velja za grozečega sovražnika, ki lahko postane v naravi neobvladljiv gozdni plevel. Zato v teh območjih ognjeni trn ni dovoljeno uvažati in razmnoževati

Izidor Golob