Od tam so ga razširili v Azijo, Afriko, Severno Ameriko in Evropo. Gojijo ga v Španiji, Italiji, Grčiji, Bolgariji, Makedoniji in Turčiji. Podnebje v notranjosti Evrope ne dopušča, da bi se udomačil tudi tu.

Pravimo mu tudi ameriški ali zemeljski orešek, kikiriki, laški lešnik, klokoček in podzemljica. Njegovi stroki, semena in nekateri prehrambeni izdelki, kot so olje, maslo in namaz, so razširjeni tudi pri nas, vendar pa o sami rastlini pogosto ne vemo veliko.

Potrebuje toploto
Arašid potrebuje veliko toplote, saj ga uniči že najmanjši mraz. Tudi pogosto menjavanje visokih in nizkih temperatur otežuje njegovo rast, razvoj in dozorevanje. V obdobjih kalitve, cvetenja in oblikovanja plodov potrebuje obilo vode, sicer pa dobro prenaša sušo.

Arašid pridelujejo v kolobarju. Dobro uspeva po pšenici in koruzi – v območjih, kjer je doma, ga večinoma vrstijo po tobaku ali bombaževcu. Cele ali zlomljene stroke arašida posadijo v sipka tla podobno kot krompir, na globino 5 do 8 centimetrov. Natančnejša je strojna setev izluščenih zrn. Mlade rastline in grme oskrbujejo z okopavanjem, po potrebi jih še dodatno dognojijo in namakajo. Če je posejanih več semenskih strokov, je potrebno redčenje gostega posevka.

Iz zraka veže dušik

Arašid zraste do višine 40 do 80 centimetrov in če mu prostor omogoča, se močno razveji. Rastlina oblikuje rumeno cvetoč grm. Posamezni cvet cveti samo en dan. Močne korenine imajo dobro črpalno moč – na njih se oblikujejo gomoljčki, v katerih so simbiotske bakterije, ki vežejo dušik iz zraka ter tako obogatijo tla z dušikom.

Po oploditvi se plodnica podaljša in upogne proti tlom. Ko se zarije v zemljo do globine okoli 10 centimetrov, se nadaljuje razvoj in oblikujejo se stroki, ki sčasoma olesenijo.

Skorja strokov je slamnato rumena, tanka ali debela, drobno ali grobo mrežasta. Po obliki so stroki valjasti, majhni ali veliki. V stroku je eden do sedem podolgovatih semen, ki so prekrita s svetlo rjavo ali rdeče rožnato lupinico.

Bogat s hranilnimi snovmi

Seme vsebuje približno 50 % maščob, 30 % beljakovin, 20 % ogljikovih hidratov ter vitamine iz skupine B. Spravilo strokov je podobno spravilu krompirja. Grm ročno ali strojno izpulijo in oberejo. Povprečen pridelek strokov je 1 do 2 toni na hektar; v boljših letih in pri dobri oskrbi pridelka pridelajo tudi 3 do 4 tone na hektar. Sorte debelozrnatega ameriškega tipa arašida imajo rastno dobo sedem do osem mesecev, drobnozrnate španske sorte dozorijo hitreje, v 4 do 5 mesecih. Da stroki ne bi plesnili in da semena v zrnu ne bi postala žarka, stroke posušijo na 8- do 10-odstotno vlažnost. Stroke hranijo v suhih prostorih do uporabe zrn.

Nekateri preobčutljivi

Pri nas uvažamo veliko neoluščenih in oluščenih arašidov. Semena so že sama po sebi visokokalorična hrana. Pečeno, praženo in soljeno zrnje uživamo kot prigrizek, ki mu pravimo kikiriki.

Iz zmletih in praženih zrn delajo kavni nadomestek. Zdrobljena jedrca najdemo v čokoladah, zmleta so nadev za potice. Posušena zrna zmeljejo v arašidovo moko. Moko uporabljajo v kulinariki za zgostitev omak, kremnih juh, za namaze in nadeve.

Pri uporabi te moke ter drugih izdelkov z arašidi moramo biti previdni in uporabnike opozoriti na vsebnost arašidov v izdelkih in živilih, saj so mnogi nanje preobčutljivi. Zaradi velike vsebnosti maščob v semenu je pomembno preveriti rok uporabe.

Olje za cvrtje

Arašid je tudi surovina za jedilno olje in margarino. Iz arašidov pridobivajo eno najkakovostnejših rastlinskih olj, kakovost pa je seveda odvisna od načina pridobivanja – hladno stiskano in nerafinirano je po bogastvu vitaminov in mineralov neprimerljivo s toplo stiskanim in rafiniranim.

V ponudbi pri nas imamo različna polnjenja uvoženega arašidovega olja, zato nujno preberimo nalepko na steklenici, kako je bilo seme stiskano. Zaradi velike vsebnosti tokoferolov je rafinirano arašidovo olje stabilno pri oksidaciji (dobro prenese segrevanje pri visokih temperaturah), zato ga uporabljamo za praženje in cvrtje. Jedi so enakomerno zapečene, njihova notranjost pa obdrži naraven okus. Z arašidovim oljem prelivamo ribe v konzervah. Uporabljamo ga v slaščičarski industriji, tudi pri izdelavi čokolade.

Vir: Poljščine (D. K. Ačko), ČZD Kmečki glas