Razen odgovorov na ti dve vprašanji prinaša špinačna metoda gospe Franck vrtičkarjem še dodatno darilo: prihrani nam veliko dela, ki nam ga nalaga klasična priprava komposta in lopatanje gredic.

V knjigi Gesunder Garten durch Mischkultur (Zdrav vrt z mešanimi zasaditvami) je gospa Franck predstavila izkušnje na osnovi tridesetletnega praktičnega dela na vrtu.

Njene ugotovitve so na kratko naslednje:

Določene rastline pospešijo rast sosedov, druge jo zavrejo.
Zelišča niso samo koristen dodatek jedem, na vrtu pospešijo rast drugih rastlin.
Rodovitnost ohranimo s kompostiranjem in zastirko, ki ju pripravljamo na vrtu samem.
Ne le konvencionalen, tudi ekološki vrt je lahko pot v uničenje zemlje. Oranje ali lopatanje, gnojenje, ki je namenjeno točno določenim rastlinam, in mineralna gnojila zmotijo naravni ritem zemlje. Na ta način ekološko vrtnarjenje, pa čeprav ne uporablja strupov, ne izkoristi prednosti visoko kakovostnih hranil, ki jih nudijo naravni viri in vodi v degradacijo zemlje.

Škodljivci in bolezni so indikatorji vsega, kar smo naredili narobe. Škodljivcev in bolezni ne pobijamo, uničujemo, preganjamo, pač pa se trudimo vzpostaviti ravnovesje, v katerem bodo sicer še vedno obstajali, a nas ne bodo več motili – ker ne bodo tako uničujoči. Če vrtu omogočimo dostop do hranil in ohranimo pestrost življenja v njem, bo za ravnovesje poskrbel sam.

Metoda gospoe Franck združuje dve tehniki: špinačo kot stalno kulturo in mešane zasaditve. Z njima že med sezono ohranjamo in izboljšujemo rodovitnost zemlje in zmanjšujemo možnost razvoja bolezni in napada škodljivcev.

Kako ustvarimo špinačni vrt

Špinačo po vsem vrtu, levo in desno od glavne poti, ki vrt deli na dva dela, posejemo pravokotno na pot, v vrste 50 cm narazen (na manjših vrtovih 40 cm). Takoj ko špinača požene, med njenimi vrstami plitko prekopljemo plevel.

To zgodnje sejanje špinače služi več namenom: jasno opredeli prostor/vrste, v katere bomo kasneje sadili. Ves vrt je zgledno razdeljen v jasno vidne vrste. Te vrste bodo vrt delile skozi vse leto. Ker je ves vrt posejan s špinačo, na njem ni praznega prostora. Ves vrt je prepreden s koreninami in mikorizo in zato je živ. Erozije ni, zemlja ostane ves čas rahla tudi na tistih gredicah, ki na sejanje ali sajenje še čakajo.

Med posameznimi vrstami špinače imamo vrste za dolge, srednje in kratke posevke, ki jih sadimo in sejemo skozi leto. Dolge pobiramo enkrat, srednje dvakrat, kratke pa večkrat v sezoni.

-Dolge posevke sadimo v vrste dva metra narazen: paradižnik, fižol preklar, kumare, pozno zelje, krompir, bučke, grah.

-Srednje posevke sadimo z razdaljo 2 metra med vrstami: por, čebula, cvetača, zelena, nizek fižol, rdeča pesa, pastinak, blitva.

-Kratke posevke sadimo z razdaljo 1 meter med vrstami: zgodnje korenje, solata, pozno korenje, zelje, solate, endivija, kolerabice, koromač, pastinak in por.

Zastirka in kompost na licu mesta

Ko špinača raste, nudi senco in zavetje mladim sadikam, zastira tla, da se ne izsušijo, odganja določene škodljivce in seveda zagotavlja material za zastirko in kompost, ki ga delamo kar na licu mesta – na vrtnih gredicah. Špinačo je zelo lahko spodkopati, nobenih težav ne bomo imeli, ko jo bomo hoteli porabiti za zastiranje ali za kompost.

Špinača ima mehke korenine, ki zelo hitro razpadejo. Po nekaj dneh ni za njimi nobene sledi več. Zemljo lahko hitro pripravimo za sejanje ali sajenje. Špinačini mehki listi hitro pognojijo tla in nudijo potrebna hranila organizmom v tleh.

Ko sadike zrastejo in ne potrebujejo več zaščite špinače, ker so že same dovolj samostojne in razraščene, špinačo porabimo za zastirko in za kompost.

Sprva se nam bo morda zdelo nenavadno, da na vrtu sprva nikjer nimamo poti med gredicami, pač pa povsod samo špinačo. A zelo hitro ugotovimo prednosti vrta, ki je stalno zaščiten, kjer zemlja nikoli ni izpostavljena pripeki, vetrovom in bičanju dežja. Zemlja se na takem vrtu ne more zaskorjiti. Druga zelo pomembna prednost te metode pa je, da kompost praktično delamo sproti in kar na vrtu samem – »in situ« – sproti, po potrebi, brez napora, kar na mestu porabe samem. In še tretja prednost – tudi z zastirko se nam ne bo treba ubadati, kje in kako jo bomo dobili (ali kupili), saj jo delamo sami. In za vse to potrebujemo zgolj seme špinače.

Zgodnji pridelki

Možnost: med vrste špinače posejemo in posadimo zgodnje pridelke: korenje, čebulo, zgodnjo solato.
Med 1. in 2. vrsto špinače posejemo korenje.
Med 2. in 3. vrsto špinače posadimo čebulo.
Med 3. in 4. vrsto špinače posejemo korenje (korenje in čebula se vzajemno ščitita pred škodljivci.
Naslednjih 50 cm med 4. in 5. vrsto špinače bo počakalo na paradižnike, ki jih posadimo sredi maja, že sedaj pa med 5. in 6. vrsto špinače posejemo korenje, ki je dober sosed paradižniku.
Namesto korenja lahko posejemo pastinak. Ima zelo globoke korenine, s katerimi rahlja zemljo, in ni zelo privlačen za škodljivce.

Zelena in cvetača
Med 1. in 2. vrsto špinače pustimo prostor za kasnejše sajenje zelene in cvetače. Cvetača ščiti zeleno pred rjo, zelena pa odganja kapusovega belina.
Med 2. in 3. vrsto špinače posejemo solate in redkvico. Solata bo ščitila redkvice pred bolhači.
Prostor med 3. in 4. vrsto špinače prihranimo za sajenje kumar, do takrat pa lahko tam gojimo kakšno od vrst solate za rezanje.
Med 4. in 5. vrsto špinače posejemo solato in redkvice. Obe vrsti s solatami bosta dozoreli do takrat, ko bodo kumare potrebovale več prostora.
Med 5. in 6. vrsto špinače je prostor za zeleno in cvetačo.
Na ta način izkoristimo prednosti, ki jih prinesejo zasaditve z dobrimi sosedi. Prostor je najbolje izkoriščen, rastline imajo optimalne pogoje za rast, zemlja pa je nahranjena. Vsaka rastlina je na svojem mestu s točno določenim namenom: da zaščiti in pomaga svoji sosedi.

Visoki fižol in zelje
Dobra kombinacija je tudi fižol preklar in zelje. Fižol preklar je posajen kot stalni posevek, na razdaljo enega metra na vsako stran njegove grede posadimo zgodnje zelje, vmes (na razdaljo 50 cm od fižola) pa posejemo ali posadimo solate, redkvice in kolerabice. Ko slednje poberemo, imamo dovolj prostora za obiranje fižola. Po zgodnjem zelju pa na njegovem mestu rastejo daikon in endivije.

Še en dober primer: paradižnike posadimo v vrste, dva metra narazen. Med vrsti paradižnika posadimo ali posejemo (za naslednje leto) čebulo – vrsta čebule je 1 m od vrste s paradižniki. Naredimo še vmesne vrste med čebulo in paradižnikom (na razdalji 50 cm od vrst čebule in paradižnika); tam posejemo korenje, peteršilj ali pastinak.

Še en primer: na sredo grede, med dve vrstici špinače, posejemo grah. Na razdalji enega metra od vrste graha naredimo vrsto zelja ali cvetače in zelene, vmes, na razdalji 50 cm od te vrste pa posejemo rdečo peso in solato, ki ji sledijo kolerabice (sejemo jih neposredno, kasneje pa razredčimo). Zeleno pustimo rasti, da čim bolje razvije gomolj; za svoj razvoj bo imela dovolj prostora, ko bomo z grede pospravili zelje oziroma cvetačo.

Bojca Januš