Konec junija se lahko posladkamo tudi že s prvimi plodovi hrušk. K najzgodnejšim sortam hrušk prištevamo junijsko lepotico, petrovko, pšeničnico ter julijsko pisanko.

Vse navedene sorte zorijo konec junija ter v prvih dneh julija. Sredi julija sledijo nagovička, žifardova ter muškateljka, v zadnji dekadi meseca pa zelena poletna magdalenka, fermentinka, coscia ter zgodnja morettinijeva. To je širši nabor zgodnjih poletnih sort hrušk, ki jih lahko najdemo v naših sadnih vrtovih ter po naših senožetnih sadovnjakih. Večina izmed njih je predstavljenih v nadaljevanju prispevka.

Junijska lepotica

Guyotova

Junijska lepotica

Sorta junijska lepotica je stara italijanska sorta neznanih staršev. Poznana je od leta 1700 dalje. Italijanska poimenovanja zanjo so bella di giugno, mirandino rosso in precoce di moglia. Plod je zelo majhen do majhen ter tehta med 40 in 70 g. Je podolgovate oblike z ukrivljenim in običajno dokaj dolgim pecljem. Kožica je gladka, ob zrelosti zeleno rumenega do zlatega obarvanja ter na osončeni strani rdečkasta. Zori v zadnjih dneh junija in prve dni julija. Meso je brez izrazite arome, sočno in sladkega okusa. Plodovi so zelo občutljivi na otiske, zato zelo slabo prenašajo daljši transport.

Petrovka

Sorta petrovka je pri nas poznana tudi pod imenom ranca, v tujini pa pod imenom petersbirne. Zori konec junija. Plod je zelo majhen do majhen in tehta med 30 in 70 g. Je jajčaste oblike in največjega premera na sredini ploda. Plod je ob zrelosti rumene barve ter na osončeni strani precej rdečkast. Meso ploda je rumenkasto bele barve, grobe teksture ter s precej sklerenhimskimi zrnci. Je sladko kislega okusa in brez posebno izražene arome.

Pšeničnica

Po vsej verjetnosti gre za našo avtohtono sorto, razširjeno predvsem na Goriškem. Pšeničnica zori v začetku julija. Plodovi so drobni ter okrogle oblike. Ta se proti peclju trikotasto zožuje. Pecelj je tanek in zelo dolg. Ob zrelosti so plodovi zeleno rumeno obarvani, sladkega okusa ter s slabo izraženo aromo. Skladiščenje plodov je omejeno na nekaj dni. V knjigi Sadje sonca (G. Božič, 2014) najdemo o pšeničnici naslednji zapis.”Pšeničnica je bila razširjena predvsem zaradi nezahtevne vzgoje, zgodnje zrelosti in dobre rodnosti. V času revščine je popestrila vsakdanjo prehrano. ”

Nagovička (nogavička)

Gre za staro sorto hruške, ki je najverjetneje identična francoski sorti blanquette. Pri nas jo poznamo še pod imeni dolgorepka, zvončnica ter dolanček. Omeniti velja še njeno izvorno ime nagowitz. Rast drevesa je srednje bujna. Čas zorenja je v sredini julija. Plodovi so majhni ter podolgovate hruškaste oblike. Kožica je tanka in gladka, zelenega do svetlo zelenega obarvanja. Rdečica in rjavost na plodu nista prisotni. Meso je manj čvrsto, srednje sočno ter sladkega okusa. Plodovi so za takojšnjo porabo in za predelavo (kompot). Čas zorenja je v sredini julija.

Zelena poletna magdalenka

Zelena poletna magdalenka

Sorta zelena poletna magdalenka je naključni sejanec, najverjetneje francoskega izvora. Plod zelene poletne magdalenke je majhen ter tehta med 50 in 70 g. Po obliki je okroglasto jajčast. Pecelj je relativno dolg in meri do 4 cm. Dozori v času med 22. in 25. julijem, ko godujeta sv. Magdalena in Jakob. Od tod tudi obe poimenovanji zanjo. Plod je ob zrelosti izrazito zelene barve. Je sladko kislega okusa z blago izraženo aromo.

Fermentinka

Sorta fermentinka je poznana predvsem na Goriškem in naj bi bila naša avtohtona sorta. Poznana je še pod imenoma formentinka in soška. Gre za izredno aromatično hruško, da je malo takšnih. Plod je droben, nekoliko podolgovat ter rumenkaste osnovne barve z rahlim rdečim pridihom. Zunanjost ploda ima številne drobne rjaste lenticele. Zori konec julija. Takrat je meso plodov masleno, močno dišeče ter sladkega medenega okusa. Plodovi zdrže teden dni.

Coscia

Coscia je stara italijanska sorta, najdena v 18. stoletju kot naključni sejanec v bližini Firenc. Italijanska sinonima zanjo sta coscia gialla ter san Cristoforo. Plod je majhne do srednje velikosti s povprečno težo okrog 100 g. Je rahlo podolgovate oblike, brez izrazitega prehoda med telesom in vratom hruške. Čas zorenja je konec julija. Ob zrelosti so plodovi zeleno rumeno obarvani, prevladujoče sladkega okusa s srednje izraženo aromo. Barva mesa je izrazito bela. Skladiščna sposobnost plodov je srednje dobra, zdržijo do mesec dni.

Guyotova

Guyotova

Sorta guyotova je francoskega porekla (Troyes), neznanih staršev. Znana je od leta 1875 dalje. Osnovno ime je dobila po francoskem agronomu dr. Jules-u Guyotu, znanem tudi po uvedbi šparonske vzgojne oblike vinske trte (enoramni in dvoramni guyot). Sorta je zelo razširjena v Španiji, kjer jo imenujejo limonera. Plod je srednje velikosti, hruškasto podolgovate oblike, krovne rumene barve z gladko kožo. Je prevladujoče sladkega okusa z rahlo izraženo kislino ter aromo. Plod je v času drevesne zrelosti precej čvrst in za poletno sorto dokaj dobro prenaša transport. Čas zorenja sorte je 20 dni pred viljamovo. Sorta guyotova je bila v preteklosti vključena tudi v žlahniteljske programe vzgoje novih sort hrušk. Takšni sta na primer novejši češki sorti hrušk isolda (guyotova x junijska lepotica) ter david (guyotova x društvenka).

Trevuška

Sorti trevuška pogosto pravimo tudi zgodnja trevuška (frühe von trevoux). To poletno francosko sorto neznanih staršev je vzgojil drevesničar Treyve v mestu Trevoux v Franciji. Plodovi sorte so bili prvič opisani leta 1862. So srednje debeli, zvonasto hruškaste oblike ter z rahlimi rdečkastimi progami, ki so izrazitejše na sončni strani. Celotna površina ploda je posejana z drobnimi pikicami – rjastimi lenticelami. Meso plodov je drobno zrnato, masleno, sočno, prijetnega sladko kislega okusa ter delno dišeče. Čas zorenja je v začetku avgusta, približno 15 dni pred zorenjem sorte viljamovka. Plodovi niso primerni za skladiščenje, saj se zelo hitro zmehčajo. Kot okusna kakovostna poletna sorta je trevuška pri nas našla svoje mesto predvsem v sadnih vrtovih ljubiteljskih sadjarjev. Zanimivost sorte je, da plodovi nastajajo tudi partenokarpno, torej brez oploditve. Ta lastnost ji omogoča dobro rodnost tudi v letih s slabimi vremenskimi razmerami v času cvetenja.

Zgodnja morettinijeva

Sorta zgodnja morettinijeva je italijanskega porekla, križanec sorte coscia z viljamovko. Njeno italijansko poimenovanje je butirra precoce morettini. Drevo je srednje bujne do bujne rasti. Plodovi so za razliko od večine poletnih sort hrušk relativno veliki in imajo lahko tudi 180 g. So lepe hruškaste oblike, zeleno rumenega osnovnega obarvanja ter na osončeni strani živo rdeče obarvani. So aromatični ter prijetnega sladkega kislega okusa. Čas zorenja je konec julija ter v prvih dneh avgusta. Za poletno sorto so plodovi kar trpežni.

Boštjan Godec