Pa je bilo. Štiri leta je trajalo, da so si sadike toliko opomogle, da so pokazale svoje prve klavrne cvetove. Tako sem si za vedno zapomnil, da je potrebno spošto

Tako lesnate kot zelnate potonike presajamo samo jeseni.

Jesenski trud s precej natančno določenim časovnim pikolovstvom zanesljivo poplačan z bogastvom cvetenja, barvitim razkošjem in pri mnogih sortah tudi z omamnimi vonjavami. Od tega vrtnarskega urnika je mogoče odstopati le z vlončenimi sadikami, a tudi tu naj ima jesen prednost pred pomladjo.

Vse so si podobne

Tudi sicer potonike potrebujejo nekaj časa, da se pošteno zakoreninijo in pridejo do pravih moči. Njihove priprave na cvetlično parado zahtevajo svoj čas in pri tem ni mogoče ničesar prisiliti. To v enaki meri velja za zelnate in lesnate potonike in še za vmesno skupino, ki je znana kot itoh križanci. Vse so si glede obravnavanega urnika močno podobne. Natančno tako je tudi s prstjo.

Vse potrebujejo v tleh apno in v kislem okolju, ki je med drugim zahteva za azaleje in sleče, kmalu omagajo.

To njihovo potrebo po kalciju si zlahka zapomnimo, če pomislimo na našo samoniklo potoniko, ki se razrašča po kraških senožetih in ima med vsemi slovenskimi cvetnicami največji posamičen cvet. Kras pa seveda sestavljajo same apnenčaste kamenine. Zato na vrtu ni odveč, če prsti že ob sajenju dodamo apnenčev pesek ali hidratno apno. Nekaj kalcija jim je na voljo tudi ob sprotnem dognojevanju z rudninskimi gnojili, kjer so hranila običajno vezana na dolomitno moko.

Zima ni lenuharjenje

Vsaj za potonike ne, saj s svojimi koreninami in korenikami ne poznajo popolnega počitka. Neprestano po malem rastejo in pripravljajo prizemne ali nadzemne brste na zgodnji začetek pomladne rasti. Pri tem jim je v veliko pomoč, če smo jim že jeseni okoli razrastišča ponudili organski dodatek za prehrano v obliki zastirke, komposta ali že vsaj malo dozorelega hlevskega gnoja. Ta se bo vso zimo razkrajal ob pomoči drobnoživk in deževnikov, za kar so potonike nadvse hvaležne. Vedno moramo namreč upoštevati, da bi jih kmetijci uvrščali v rubriko trajnih nasadov in da enkrat posajene brez težav vztrajajo na istem mestu desetletje ali več.

Priprave pred sajenjem

Pri potonikah računamo na njihovo dolgoživost in temu primerno moramo pripraviti tudi rastišče, da lahko pričakujemo lepo rast in primerno cvetenje leto za letom.

V dovolj veliki sadilni jami prerahljamo tudi dno in po potrebi dodamo pesek, predvsem pa je potrebna izboljšava z organskimi gnojili.

Do sadik pridemo tako, da matično rastlino odkopljemo in razdelimo na dele, ki imajo po dva do tri dobro vidne brste. Na odebeljene korenine kar najbolje pazimo, a manjše poškodbe sadike le ne bodo usodno prizadele. Na stalno mesto sadimo po možnosti hitro po razdelitvi in pripravi sadik, saj njihovo izsuševanje gotovo ni koristno. Podobno kot klasične zelnate lahko delimo tudi itoh potonike. Včasih je mogoče celo pri lesnatih potonikah najti ob osnovi zakoreninjene ali morda celo pogrebeničene veje, ki jih z delitvijo potem uporabimo kot nove sadike. Sicer pa lesnate potonike največkrat kupimo kot cepljene sadike v posodah. Cepilno mesto je običajno zelo lepo vidno. Saditi jih moramo položno, da so spodnji brsti žlahtnega dela pod površino zemlje. Tako se bodo cepiči zakoreninili in rastline samostojno zaživele neodvisno od začasne podlage. S poznejšim prisipavanjem se stranski poganjki zakoreninjajo, da je možna tudi delitev. Razrast in cvetenje sta pozneje odvisna predvsem od optimalne prehrane. Zelo redko se zgodi, da bi iz podlage kot divjak odgnal poganjek prezrtega spečega brsta zelnate potonike. Te ni težko prepoznati in jih takoj odstranimo.

Globina je odločilna

Tudi to je ena od posebnosti, ki jo moramo upoštevati predvsem pri zelnatih potonikah. Tiste z olesenelimi poganjki imajo razporejene brste višje, zelnate pa jih naredijo ob površini zemlje ali le nekaj centimetrov globlje.

Zelnate potonike posadimo tako, da so brsti pokriti s prstjo le tri do štiri centimetre.

Približno tako je tudi z itoh križanci. Zato moramo ob sajenju paziti, da očesa ne pridejo pregloboko, saj bi v tem primeru bila zamera spet prevelika. Neprimerno globoko posajene sadike predolgo životarijo, preden si ustvarijo svoje višinsko ravnotežje. Pri tem se ne morejo dovolj okrepiti, da bi poganjki zacveteli, tako kot od njih pričakujemo.

Izidor Golob

Foto: M. H.