Prav z redko namočenih severnoameriških travišč, kjer so se že davno pred Kolumbom pasle črede bizonov, je prišlo v evropske vrtove nekaj cvetlic, ki jih skoraj nikoli ni potrebno zalivati. Tokrat si oglejmo le nekaj izbranih iz družine košarnic.
Vsi predstavniki, ki sodijo v veliko družino nebinovk ali košarnic (Asteraceae, Compositae), imajo resnične cvetove združene v bolj ali manj pladnjasto cvetišče in v navado nam je prišlo, da pri tem socvetju rečemo cvet. Na to se spomnimo, ko naletimo na drobne marjetke, regrat, ivanjščice, ameriški slamnik in rudbekije, sončnice in dalije.

Košate ali blazinaste astre

Družina košarnic je številčna in verjetno ob kukavičevkah ena najobsežnejših v rastlinskem svetu. Tako ne more biti drugače, kot da mnogi predstavniki zaidejo tudi v vrtove in »zlezejo pod kožo« ljubiteljem rastlinskih lepot.

Tudi meni se ne godi nič drugače in z njimi si že dolgo nabiram vrtnarske izkušnje. Tokrat omenjene so le majhen del iz množice lepih in zanimivih, saj za vse pač ni prostora v obhišnem vrtu.

Nekaj je enoletnic, še številčnejše pa so trajnice. Za vse je značilno, da so prav dobro prilagojene poletni vročini in jim naši pasji dnevi ne pridejo do živega.

Celinska zima z vetrovi in morebitno snežno odejo jim tudi ne more škodovati, saj so takšne razmere morda preživljale že milijone let.

Slamniki iz prerije

Prerije so samo v Severni Ameriki, zato je razumljivo, da od tam prihajajoči trajnici rečemo ameriški slamnik. Botanično je to Echinacea purpurea, ki je v rodu najpogostejša vrsta, čeprav je pri nastanku vrtnih križancev sodelovala tudi Echinacea angustifolia z ožjimi jezičastimi cvetovi in najbrž še katera. Nekoč smo poznali eno samo obliko ameriškega slamnika z rožnato lilastimi cvetovi, pa še to smo včasih zaradi oblikovne podobnosti zamenjevali s sorodnim rodom rudbekij.

Današnji vrtnarski sortimenti ameriških slamnikov so mnogo bogatejši po barvi in obliki. To so dosegli tudi z medvrstnim križanjem, z odbiro in utrjevanjem sortnih lastnosti. Tako je nastala kar precejšnja izbira barv in oblik.

Pravi preboj je povzročila vrsta z rumenimi cvetovi (Echinacea paradoxa), ki je v nekaj generacijah skrižanih potomcev pripeljala do marelično oranžnih in zagorelo rdeče rumenih odbrank. Med sodobnejšimi sortami srečamo tudi eno z imenom ‘Green Envy’, ki ohranja delček običajne obarvanosti le ob osnovi jezičastih cvetov, sicer pa prevladuje rumenkasto zelena. Tudi bela sorta ameriškega slamnika je cenjena med floristi. Sicer pa so to skoraj neuničljive vrtne trajnice. Zdi se, da jim vroče in sončno poletje nadvse prija. V naravnem okolju se sestoji obnavljajo sami od sebe in tudi v vrtu samosevci niso redkost. Sorte je vsekakor bolje načrtno klonirati z obtrgovanjem pomladnih stranskih poganjkov.

Novejša sorta ameriškega slamnika

Dober ducat rudbekij

Število vrst tega rodu se res vrti tam okoli, a moj izbor je skromnejši. Za vrtno rabo so pomembne enoletne sorte, ki izvirajo iz Rudbeckia hirta, ter zrastejo kvečjemu do enega metra visoko. Vsa rastlina je srhkodlakava, cveti pa od junija do septembra z vpadljivimi in barvitimi cvetnimi koški. Jezičasti cvetovi so rumeni, lahko z dodatkom oranžne ali temnega škrlata ali pa so cvetovi tudi v celoti zagorelo rdeče rjavkasti. Te rudbekije gojimo kot enoletnice. Morda je še bolj znana trajna sorodnica, znana pod imenom Rudbeckia fulgida, ki se razbohoti vsako jesen od avgusta do oktobra z rumenimi cvetnimi koški. Stebla niso več kot 40 do 60 cm visoka in tolikšna zraste tudi po naravnih rastiščih od Michigena do Teksasa. Prav to rudbekijo pogosto srečamo v javnih nasadih, skupaj z drugimi trajnicami in vrtnicami.

Vrtnarsko zanimiva je Rudbeckia subtomentosa z izrazito ozkimi in skoraj v celoti cevasto zraslimi jezičastimi cvetovi. Navadne rudbekije (Rudbeckia lacinniata) pa se drži zloglasni sloves podivjane invazivke, saj je v preteklih stoletjih pobegnila iz vrtov in je še nadležen del naše flore.

Doma je od Quebecka do Arizone in tudi pri nas zlahka zraste do dva metra v višino.

Nebine in kokardke

Drugo ime za astre je nebina in pojasnilo ni potrebno. Zato pa morda marsikdo nima kaj početi s kokardko, saj tudi kokarda (značka, najpogosteje vojaška) ni pogosta beseda. A najprej so na vrsti astre, saj večina trajnih vrst tega rodu izvira iz Severne Amerike in le nekaj jih je raztresenih po Evraziji.

Posebno uporabne in priljubljene so nizke jesenske astre (Aster dumosus), ki se na vrtu razcvetijo v eno samo barvito blazinico: belo, vijolično, rožnato, svetlo modro ali temno modro. Neredko jih jeseni srečujemo po vrtnih centrih kot cvetoče lončnice, ki jih lahko posadimo na vrt.

Tudi kot razraščene posodovke so uporabne, saj v času cvetenja od avgusta do oktobra ustvarjajo zaobljene kupčke cvetja skoraj brez vidnega listja. Zaradi svoje pritlehne rasti, okoli 30 do 40 cm, zanje tudi ime košata astra ni napačno, lahko pa bi bila celo blazinasta. V posodah gojene je vendarle priporočljivo pozimi nekoliko zavarovati, da mraz od strani ne prizadene korenin. Uveljavljenih sort je za dober ducat, vse pa so nižje rasti. Razmnoževanje z delitvijo je najbolje opraviti spomladi ob začetku rasti, saj ob jesenski delitvi rastline pogosto ne preživijo zime.

Trpežna trajnica rudbekija

V rodu gajlardij ali kokardk ni več kot kakšnih 20 vrst. To so enoletnice in trajnice, a po izkušnjah drugih sodeč, jih je najbolje gojiti enoletno.

Tudi meni se je to obneslo, čeprav sem se preizkušal samo s sorto ‘Texas Gold’, križancem vrste Gailardia aristata. Ta ima komaj 20 cm visoko grmičasto rast. Stebla in listi so prekriti s srebrnkastimi dlačicami, cvetni koški pa so rožnato oranžni z rumenimi konicami okoli temno karminastega središča s cevastimi cvetovi. Dobro jih je saditi v skupino, da pridejo bolj do izraza. Sodijo med žužkocvetke in ponujajo medičino od junija do septembra. Uspevajo v običajni primerno prepustni vrtni prsti in rade imajo sončno lego.

Izidor Golob