Bolezni, ki ogrožajo fižol, so fižolov ožig oziroma vdrta fižolova pegavost (Colletotrichum lindemuthianum), fižolova rja (Uromyces appendiculatus), siva plesen (Botrytis sp.) in bela gniloba (Sclerotinia sclerotiorum). Pri pridelavi se srečujemo tudi z bakterijskimi in virusnimi obolenji.

Fižolov ožig

Gliva, ki povzroča fižolov ožig, prezimuje v okuženem semenu ali na okuženih rastlinskih ostankih in lahko okužuje vse nadzemne dele rastlin. Prvi znaki se pojavijo že na kličnih listih v obliki majhnih temno rjavih do črnih peg. Z dežnimi kapljami ali vetrom se spore prenašajo na stebelca, liste in stroke. Na stebelcih in listnih pecljih nastanejo drobne, podolgovato oblikovane rjave pegice, iz katerih se kasneje oblikujejo vdrte pege. Bolezenski znaki se pojavijo tudi na listih, bolj pogosto na spodnji strani, in na listnih žilah. Pege so sprva rdečkaste, kasneje postanejo temno rjave do črne. Najbolj značilne bolezenske znake opazimo na strokih, kjer se v vlažnem vremenu oblikujejo rjave pege z rdečkastim, rahlo dvignjenim robom, v sredini so razjede vdrte (od tod tudi ime vdrta fižolova pegavost). Tu se tudi v največjih množinah tvorijo konidiji, kar lahko opazimo kot svetel poprh. Pege so lahko okroglaste ali nepravilnih oblik in dajejo videz, kot bi bile vžgane v tkivo (od tu tudi ime bolezni).

Fižolov ožig

Močne okužbe lahko pričakujemo v mokrem letu. Pogoste padavine in vetrovno vreme so ugodni pogoji za širjenje bolezni. 

Težave z boleznijo zmanjšujemo z uporabo zdravega semena in setvijo odpornih sort. Fižola ne sadimo pregosto. Delno si lahko pomagamo s škropljenjem z nekaterimi fungicidi. Prizadetih posevkov fižola ne okopavamo ali v njih ne opravljamo drugih del v mokrem vremenu. K zmanjševanju težav s to boleznijo pomembno pripomoremo tudi z odstranjevanjem obolelih rastlin in njihovim uničevanjem ter izvajanjem širokega kolobarja

Fižolova rja

Gliva okužuje liste, redkeje stebla in stroke. Na mladih rastlinicah pred cvetenjem opazimo belkaste pege, nato se na okuženem tkivu pojavijo rjavi prašnati kupčki in proti koncu rastne dobe črni prašnati kupčki. Spore kalijo na listju, ki je vlažno vsaj osem ur in je temperatura med 16 in 25 °C. Če so temperature višje kot 28 °C ali pod 15 °C, je kaljenje spor zmanjšano. Z rjo močno okuženo listje rumeni, odmira in se suši, posledično pa je nižji tudi pridelek. Ob hujši okužbi so lahko tudi stroki prekriti s sporami in so neužitni. Gliva prezimi v obliki zimskih spor.

Rja na fižolu

Težave z rjami zmanjšujemo z ustrezno oskrbo posevkov z dušičnimi gnojili (pospešujejo dovzetnost fižola za rjo) ter s setvijo manj občutljivih sort. Po spravilu pridelka je smiselno odstranjevanje in nato še uničenje ostankov okuženih rastlin.

Oporo (koli, palice) je priporočljivo tudi razkužiti (2-% varekino). Pogosto ne gre brez uporabe v ta namen registriranih fungicidov.

Bakterije

Okužbe z bakterijami prepoznamo po svetlo zelenih nekrotičnih pegah na zgornji strani listov, na strokih se oblikujejo okrogle maščobne pege, ki prodrejo v strok, zrna pa so mastno rjavo pegasta. K zmanjševanju težav z bakterijskimi povzročitelji pripomoremo s setvijo neokuženega semena (pridelano na zdravih rastlinah) in tudi z izvajanjem širokega kolobarja. K zmanjševanju potenciala za razvoj in širjenje bolezni pripomoremo z odstranjevanjem in sežiganje obolelih nadzemnih delov rastlin. Bolezen nekoliko omejujemo tudi z uporabo v ta namen registriranih fungicidov ali listnih gnojil, ki vsebujejo baker.

Virusi

Občasno nas v posevkih presenetijo tudi rastline z različnimi mozaiki na listih, odmiranje vrhov, sušenje rastlin in podobno. Vzrok se lahko skriva v okužbi z različnimi virusi. Manj težav bomo imeli, če bomo sejali seme iz neokuženih rastlin, pravočasno poskrbeli za odstranjevanje okuženih rastlin ter uničevali prenašalce virusov – listne uši.

Škodljivci na fižolu

Fižol je zanimiv tudi za številne žuželke in pršice, mlade rastline pa teknejo tudi polžem. Že kmalu po sajenju lahko vznikajoče rastline napade fižolova muha (Delia platura), na rastline se naseli črna fižolova uš (Aphis fabae), na strokih občasno sesajo tudi stenice, v rastline ali v zrnje se zavrtajo različne gosenice (na primer gosenice koruzne vešče (Ostrinia nubilalis) ali južne plodovrtke (Helicoverpa armigera). V suhih in vročih poletjih pogosto povzroča težave navadna ali fižolova pršica (Tatranychus urticae). Po spravilu pa moramo zrnje obvezno zaščiti predvsem pred fižolarjem (Acanthoscelides obtectus).

Mlade rastline obžirajo polži.

Fižolova muha

Rastline slabo vznikajo in tudi po vzniku kažejo klavrno podobo: poškodovani so klični listi, prizadet prvi pravi list in rastlina preprosto le životari ali propade. V hladnih in mokrih pomladih ter v tleh z veliko organske mase na fižolu in številnih drugih rastlinah težave povzroča fižolova muha. Fižolova muha je majhen dvokrilec in je škodljivec kalečih semen številnih kulturnih rastlin. Hrani se na več kot 40 gostiteljskih vrstah rastlin, med katerimi so poleg fižola najpomembnejše: koruza, soja, čebula, krompir, različne križnice, grah, kumare, šparglji ter nekatere druge zelenjadnice. Škodljivec prezimi v tleh v kot buba.

Zgodaj spomladi iz tal izleti odrasla muha, ki je podobna domači hišni muhi, vendar je vsaj za polovico manjša.

Samice nato odlagajo jajčeca v zgornji sloj tal v bližino semen, stebel, mladih rastlin ali ostankov odmrlih rastlin, ki iz jajčec izleglim žerkam (ličinkam) nato služijo kot hrana. Razvoj žerk v celoti poteka pod površjem tal ali v notranjosti semen, kasneje pa se zabubijo v bližini rastlinskih korenin. Iz bub kasneje izletijo odrasle muhe, ki se nato hranijo z nektarjem cvetočih rastlin v okolici. Škodljivec ima dva do štiri rodove letno, razvojni krog od jajčeca do odrasle muhe pa traja do šest tednov. V naših klimatskih razmerah je najštevilčnejša in škodljiva prva generacija fižolove muhe, ki se pojavi spomladi, aprila in maja. V obdobju suhih in vročih poletij se populacija močno zmanjša.

Ukrepi za zmanjšanje škodljivca

Pomembna preventivna ukrepa sta dobra zadelava ostankov predhodnega posevka in organskih gnojil (opravljena mora biti temeljito in dovolj zgodaj, da organski ostanki v času setve ne ostajajo na površju oziroma v zgornjem sloju tal) ter setev v času, ko so razmere za hiter vznik rastlin optimalne.

V času kalitve rastlin rahljamo tla, da rastlinam zagotovimo optimalne razmere za vznik. Tako zmanjšamo čas izpostavljenosti mladih rastlin žerkam fižolove muhe. Odstranjujemo plevele in druge cvetoče rastline iz okolice, ki bi lahko potencialno privabili odrasle muhe v bližino našega posevka.

V boju s tem škodljivcem ne moremo ravno računati na pomoč naravnih sovražnikov, saj razvoj žerk v celoti poteka pod površjem tal. V boju s tem škodljivcem si pomagamo tudi s presajenem sadik fižola, ki smo jih vzgojili v lončkih in jih na gredico presadimo, ko je občutljiva faza razvoja (stadij kličnih listov) že mimo.

Iris Škerbot