Včasih cenjen predvsem kot čuvaj in zaščitnik ter marljiv delavec na kmetiji prav zaradi naštetih lastnosti, danes postaja vse bolj priljubljen družinski pes.

Močan pes toplih oči
Švicar je velik, robusten, mišičast, močan pes, toplih, temno rjavih oči in prelepega kratkodlakega kožuha, ki se razločno sveti v treh različnih barvah: osnovni črni s simetričnimi oznakami bele in rdečerjave. Obarvanost je za pasmo značilna in natančno opredeljena v standardu pasme. Dlaka je kratka in ni zahtevna za nego. Kožuh je zelo gost, z  gosto poddlanko, ki dvakrat letno precej odpada.

Njihov letni čas je zato zima, obožujejo sneg in takrat v očeh dobijo prav posebne iskrice, poletno vročino pa nekoliko težje prenašajo. Poleti se radi ohladijo z namakanjem v vodi, le redki pa so aktivni plavalci.

Imajo zelo odločen in izjemno stabilen značaj. So izredno oprezni in v poznanem okolju opazijo vsako najmanjšo spremembo, na katero navadno opozorijo z laježem. Tako tudi doma glasno opozarjajo na prihod tujca k hiši in lajajo toliko časa, dokler se ne pojavi gospodar. Svoji družini so zelo predani, do tujcev pa nekateri rahlo nezaupljivi in včasih previdni. Zaradi svojih lastnosti so predstavniki te pasme odlični čuvaji, vendar neznance prestrašijo s svojo mogočno pojavo in globokim laježem, agresije pa navadno ne poznajo. V višino merijo med 60 in 72 cm, tehtajo pa od 40 do 65 kilogramov. Kljub svoji masi so izredno gibčni.

Skoraj izumrla pasma je ponovno oživela

Pasma izvira iz Švice in je uradno priznana od leta 1908. Vzreditelj bernskih planšarskih psov je na razstavo v Langenthal pripeljal zelo močnega, vendar kratkodlakega bernca, ki ga je kupil, ker se mu je zdel izredno zanimiv in poseben. Pokazal ga je prof. Heimu, velikemu poznavalcu švicarskih psov in z velikim zanimanjem čakal, kaj poreče. Odziv ga je presenetil: »Ta pes spada v drugačen razred: je čistokrven in preveč lep, da bi ga označili zgolj kot slab primer bernskega planšarskega psa. To je primer skoraj izumrlega velikega švicarskega planšarskega psa«. Na srečo je prof. Heim v tem psu po imenu Bello vom Schlossgut, ki je bil prijavljen kot »Durrbach« (današnji bernski planšarski pes, dolgodlaki), prepoznal staro, skoraj izumrlo pasmo, ki jo je desetletja prej že srečeval po gorskih kmetijah. Začelo se je iskanje predstavnikov po samotnih kmetijah in usmerjena vzreja in tako jim je uspelo pasmo ponovno obuditi. Zelo so bili cenjeni pri kmetih, ki si niso mogli privoščiti konj. Te vzdržljive pse so uporabljali za različna opravila (spravilo lesa, vleka vozičkov, napolnjenih z različnim tovorom na trg), zato so jih imenovali tudi “reveževi konji”. Poleg tega pa so bili tudi izredno zanesljivi čuvaji. Med drugo svetovno vojno jih je švicarska vojska uporabljala kot vlečne pse.

Vse bi dali za “svoje” ljudi

Zelo primerno okolje za to pasmo je hiša z velikim vrtom in seveda (po mojem prepričanju) obvezen vstop v notranje prostore. Njihov kožuh jim sicer omogoča bivanje zunaj hiše, vendar se zelo navežejo na svojo družino in želijo biti večino časa v bližini »svojih« ljudi. Prilagodijo se tudi življenju v stanovanju, če jim omogočimo dovolj gibanja.

Odrasli, lepo vzgojeni in socializirani švicarji so zelo prijazni in potrpežljivi z otroci. Odlično se razumejo z drugimi živalmi, še posebej, če so že od malega navajeni nanje. So srednje aktivni psi. Radi imajo vse aktivnosti, ki jih lahko delijo s svojimi ljudmi.

Obožujejo dolge sprehode v naravo, zmeren tek in tudi v hribe nas z veseljem spremljajo, vendar moramo vzpone prilagoditi njihovi vzdržljivosti in starosti.

Pomembna je dosledna vzgoja

Švicarji so bili vzrejeni za samostojno delo in so zato vztrajnega in močnega značaja. Pri vzgoji je pomembno, da smo dosledni, sicer bodo hitro izkoristili našo neodločnost. Znajo biti zelo svojeglavi in takrat jih najbolj zanima zadovoljitev lastnih potreb. Zanje je zato bolj primeren pasji vodnik z izkušnjami. Če z njimi delamo pravilno, so zelo učljivi in vodljivi, vendar šolanje zahteva od vodnika več potrpežljivosti in vztrajnosti (se počasneje učijo novih stvari), prav tako pa je navadno več časa potrebno vložiti v pravilno socializacijo. Dobro se odrežejo v nižjih stopnjah šolanja, Rally obediencu, vleki vozičkov (tu lahko sprostijo svojo željo po vleki, ki jo imajo v krvi), rekreativnem canicrossu in teku na smučeh. Za reševanje ali agility zaradi težke konstitucije niso najbolj primerni. So izjemno potrpežljivi in prilagodljivi.

Zdravje

Najpogostejše zdravstvene težave: odkruški v ramenskem sklepu (osteochondritis dissecans-OCD), epilepsija, displazija kolkov in komolcev, bolezni oči (katarakta, PRA, glavkom, entropij, distihija), zasuk želodca ter sindrom “besnega lizanja in goltanja”. Zaenkrat je za pridobitev vzrejnega dovoljenja še vedno potreben le pregled kolkov, zato previdnost pri nakupu mladiča ne bo odveč.

Velikih švicarjev ne bi zamenjala za nič na svetu! Kdor zna njihove lastnosti ceniti in jih obrniti sebi v prid, bo dobil enkratnega spremljevalca in družabnika, štirinožnika, ki bi za svojega vodnika naredil vse na svetu.

Neca Jerkovič

psarna Karantanska