Med tistimi, ki v tem času prav zažarijo, so tudi stare znanke slovenskih vrtov, potonike. Rastline z dolgo življenjsko dobo so v marsikaterem vrtu ostale še od naših prednikov.

Od samostanskih do kmečkih vrtov

Znane so že iz tistih časov, ko so jih gojili po samostanskih vrtovih ter na vrtovih graščin, pozneje so se udomačile na meščanskih in kmečkih vrtovih. V Sloveniji nas potonike razveseljujejo tudi v naravi, čudovite so v družbi perunik na pobočjih Slavnika ter na Vremščici. To je botanična vrsta navadna potonika (Paeonia officinalis), ki raste v naravi in se sama razmnožuje s semenom. Spada med zavarovane rastlinske vrste, zato je ne smemo izkopavati. Tudi če bi jo, nam skoraj zagotovo ne bi preživela, ker so njene korenike močno razraščene globoko med kamenjem, poleg tega je za potonike značilno, da ne marajo presajanja.

Potonike spadajo v družino potonikovk (Paeoniaceae). Poznamo več vrst ter številne sorte. V osnovi jih ločimo na dve skupini, in sicer na zelnate ter olesenele. Pri zelnatih nadzemni del vsako jesen odmre, medtem ko pri lesnatih oleseni in iz njega naslednje leto poženejo novi listi in cvetovi.

Zelnate potonike

Čez zimo se pri zelnatih vrstah v zem­lji močno razraščene korenine in korenike, ki segajo tudi do tri četrt metra v globino. Zato jim suša zlepa ne pride do živega. Rastline so izjemno dolgožive, in ker tudi sicer niso zahtevne, lahko ostanejo na istem rastišču desetletja in desetletja. Če rastejo v bolj skromni prsti, so hvaležne za občasen dodatek hrane v obliki zrelega komposta, da bodo še bolj bogato cvetele. Zalivanja skoraj ne potrebujejo. Zgodaj spomladi najprej odženejo listi, potem zacvetijo. Čez poletje počivajo in marsikdaj začne njihovo listje že zgodaj jeseni rumeneti in odmirati. Takrat je idealen čas za presajanje in delitev, da se bodo v topli jeseni že začele spet vraščati. Presajanje in delitev pa je zaradi globokih korenin težavno delo. Poleg tega v domačih razmerah mimogrede naredimo napako, da na novo posadimo potonike pregloboko in nam potem leta in leta ne zacvetijo.

Lesnate potonike

Med lesnate potonike prištevamo vse tiste, ki imajo nadzemne dele olesenele in torej sodijo med grmovnice. Režemo jih samo toliko, kolikor je potrebno, da grm očistimo in morda skrajšamo poganjke, ki so za naš okus predolgi. Zavedati se moramo, da v naravi grmi uspevajo brez rezanja. Tudi na vrtu lahko grmovnice živijo brez škarij in jim nič ne manjka, z rezjo rastline načeloma pomlajujemo. Pri potonikah veljajo osnovna pravila: izrezujemo mrtev les, vidno bolne, zalomljene ali oguljene poganjke ter tudi povsem tanke, zakrnele poganjke in tiste, ki se med seboj prepletajo, ter poganjke, ki očitno rušijo zgradbo grma, predvsem takšne, ki rastejo navznoter.

Ne sadimo pregloboko

Potonike uspevajo na sončni in tudi deloma senčni legi. Zemlja mora biti dovolj globoka in humozna, tako bodo prenesle tudi občasno sušo. Sadimo jih v drugi polovici avgusta in septembra, kajti spomladi zelo zgodaj poženejo nove brste. Izkopljemo dovolj globoko jamo, dno jame prerahljamo in prst izboljšamo s kompostom. Priporočljivo je dodati tudi apnenčev pesek, saj v naravi rastlina raste v kamnitih kraških tleh. Najboljši čas za sajenje potonik je sicer jesen, saj so to rastline, ki ker kupimo večinoma vlončene potonike, jih lahko posadimo tudi v drugih obdobjih vegetacije.

Previdni bodite pri globini sajenja. Brsti morajo biti komaj prekriti z zemljo, le kakšne tri do štiri centimetre. Če sadimo pregloboko, potonika nekaj let ne bo zacvetela.

Spomladi poskrbimo za zastirko, odstranjujemo odcvetele cvetove, poskrbimo pa tudi za oporo. Ker se plitvo razraščajo in so njihove korenine tik pod površjem zemlje, okoli stebel ne okopavamo. Dokler so rastline še majhne, plevel preprosto populimo. Ko se rastline razrastejo, pletje ni več potrebno, saj potonike s svojo rastjo preprečijo klitje plevela. Zelnatim vrstam potonik jeseni stebla porežemo do tal. Če je rastlina že prevelika, lahko zemljo odkopljemo le na enem delu in s pomočjo lopate previdno odkrhnemo del rastline. Ker so cvetovi potonike zelo veliki, poskrbimo za oporo.