Ena od osnovnih značilnosti mlečkov je sok, ki se ob poškodbi izcedi iz vseh delov rastline. V starih zapiskih o mlečkih, zlasti pa o njihovih sokovih, piše vse mogoče o njihovih učinkih, od strupenosti do zdravilnosti. Pri nekaterih ljudeh ob stiku kože s sokom nastanejo mehurji, v očeh pa sok povzroči barvno slepoto. Kljub strupenim sestavinam pa mlečkov sok deluje, seveda samo pri zunanji uporabi, proti revmatizmu in mrtvoudnosti. Obstajajo tudi druge možnosti uporabe mlečkovega soka, na primer kot polirno sredstvo za usnje ali pomešan z gumo za impregnacijo papirja.

E. palustris

Zanimiva oblika socvetja

Rod Euphorbia pripada družini mlečnic (Euphorbiaceae). V Sloveniji je v tej družini poleg rodu Euphorbia s kar 34 vrstami še rod Mercurialis (golšec) s tremi vrstami. Rod Euphorbia je razširjen po vsem svetu, zlasti pa so zanimive sukulentne, pogosto zelo trnaste afriške vrste, ki rastejo v podobnih razmerah kot kaktusi na ameriški celini in zato tudi dostikrat po obliki spominjajo na kaktuse.

Ena glavnih značilnosti rodu Euphorbia je posebna oblika socvetja, ki je sestavljeno iz večjega števila prašnikov (moški cvetovi) in dolgopecljatega pestiča (ženski cvet).

Vse skupaj obdaja ovoj, ki na robu vsebuje različno oblikovane in obarvane žleze, ki so pomemben razpoznavni znak tega rodu. Cvetno odevalo manjka, okrasno vrednost dajejo predvsem različno obarvani ovršni listi. Najbolj znan in zanesljivo najbolj priljubljen mleček je božična zvezda (E. pulcherrima), ki jo dobimo v različnih barvah in velikostih. Pri nas uspeva seveda le kot sobna rastlina.

Med prezimno trdnimi mlečki največ pozornosti na vrtu pritegne E. characias. Je sicer nekoliko občutljiva za mraz, zato je zimska zaščita v hudi zimi pri nas kar dobrodošla. Spomladi požene bujne poganjke, na koncu katerih se razvije piramidasto socvetje z izrazitimi rumeno zelenimi ovršnimi listi in škrlatno rdečimi žlezami.

Sorodstveno blizu prej omenjenemu mlečku je tudi pri nas rastoči vednozeleni mandljevolistni mleček (E. amygdaloides). V naravi raste v listnatih gozdovih ter grmovnatih pobočjih po vsej Sloveniji. Pozimi se listi rdečkasto obarvajo. Uspeva lahko na soncu, zlasti lep pa je v polsenci v družbi s telohi. Posebno zanimiv je kultivar ’Rubra’. Zgodaj spomladi požene temno rdeče poganjke, ki se čez leto prebarvajo v zeleno, pozimi pa se znova ogrnejo v rdeče purpurno ogrinjalo.

Najbolj znan mleček je božična zvezda.

Rumeno zeleno žareči

Najboljši rumeno zeleni vtis daje E. polychroma, mnogobarvni mleček. Visok je 30 do 50 centimetrov, raste tudi v Sloveniji na suhih, grmovnatih krajih in gozdnih obronkih. Socvetje, ki se razvije v aprilu, ima zlato rumene ovršne liste. Listi se jeseni obarvajo v različnih barvah, zato tudi ime polychroma. Blizu mnogobarvnemu mlečku je močvirski mleček, E. palustris, tudi razširjen v Sloveniji. Cveti maja do junija in zraste meter do meter in pol v višino. Ko se začne konec aprila spogledovati s pomladjo, se obarva bleščeče rumeno zeleno in takrat resnično zablešči v barvah, ki jim na vrtu ni para. Čudovita vrsta za skalnjak je naskalni mleček (E. myrsinites) s poleglimi stebli in modro zelenimi listi, ki so ob steblu gosto nameščeni kot luske na storžu. Socvetje z zeleno rumenimi ovršnimi listi je glavičasto oblikovano in se nahaja na koncu poganjka. Rastlina je privlačna tudi pozimi, junija pa vnese v skalnjak veselje z žarečim cvetenjem. Za skalnjak je zanimiva še E. capitulata, ki oblikuje goste preplete, visoke le kakšnih 5 centimetrov.

Pomembno za vse mlečke je, da rastejo na zračnih, prepustnih in z minerali bogatih tleh. Razmnožujemo jih z delitvijo ali potaknjenci, mnogi pa se sami zasejejo.

Mlečki postajajo vrtnarsko pomemben rod v kraljestvu rastlin. Noben drug rod ne združuje tako raznolikih vrst glede rasti, oblike, barve in vsesplošne uporabnosti kot mlečki.