Takšna genetska raznovrstnost je že primerno izhodišče za žlahtnjenje, tudi za križanje z nekaterimi drugimi vrstami. Nekoliko omejena naravna pestrost je bila izhodišče za vrtnarsko odbiro in vzgojo intenzivnejših barv. Prav iz omenjene vrste je nastalo z odbiro in križanjih z drugimi vrstami nekaj lepih sort s cvetjem v rumenkasti, bolj ali manj intenzivno rožnati, rožnato rdeči in celo oranžni barvi. Vrtne sorte v mikavnih barvah imamo za okras v gredici z drugimi trajnicami, za sveže šopke ter za sušenje. Odrezana cvetna stebla se prav dobro držijo v vazi kot sveže nabran šopek.

Za spomin na poletje jih porežemo in obesimo v senci, kjer se cvetna masa sicer nekoliko skrči, obarvanost pa izgubi le manjši del svoje prvotne intenzivnosti.

Alchemilla filipendulina

Iz gojitvene prakse

Poleg omenjene vrste raste v Sloveniji še nekaj rmanov, skoraj vsi imajo radi bolj suho kot mokro rastišče in sonca jim ne sme primanjkovati. Za mnoge bi lahko rekli, da so prijetni znanilci barvne topline sredozemskega okolja, zato jim senca zanesljivo škoduje. Sadike je mogoče kupiti v vrtnih centrih ali celo na tržnici. Na vrtnarijah, kjer se ukvarjajo samo ali tudi s trajnicami, bodo zagotovo lahko izpolnili mnoge želje. Doma nabrano seme bo dalo precej neenotno potomstvo, čeprav smo za semenice odbirali najboljše sadike. Seme je drobno, vendar dobro kali in sejančke zlahka in uspešno presajamo. Enotno skupino rmana v izbrani sorti ali priljubljenem barvnem odtenku si naredimo z delitvijo. Za vse rmane je značilno, da poganjki pri osnovi voljno odganjajo korenine, pa naj bodo vršički gručasto zbiti v kupček ali pa se rahlo polegli plazijo na vse strani.

Po mojih izkušnjah se je delitve in razmnoževanja s poleglimi poganjki najbolje lotiti spomladi, saj je pri jesenskem sajenju velika verjetnost zimske izsušitve.

Vedno je rumen

Zelo priljubljen je osladnolistni rman (Achillea filipendulina), ki je standardni dodatek v trajnih žalnih aranžmajih ob dnevu spomina na mrtve. Obstaja več sort, ki se med seboj razlikujejo le po višini (60-120 cm), v barvnem odtenku rumene pa ni bistvenih razlik. To je nadvse hvaležna vrtna trajnica. Ko se odločamo za setev, to opravimo zgodaj pomladi. Še mnogo pozneje pa je nekako do konca maja mogoče vegetativno razmnoževanje z delitvijo. Razdeljevanje močnih starejših grmičev je naporno in nekako nepotrebno. Mnogo preprosteje in elegantneje pridemo do novih sadik, če na robu odtrgamo posamezne poganjke s koščkom starega tkiva. Ob dnu so nakazane že nove korenine. Pred sajenjem liste skrajšamo, da je manjše izhlapevanje skozi liste. Vraščanje je zanesljivo, čeprav je prve dneve novi nasad zaradi uvelosti videti precej klavrno.

Alchemilla clusiana

Nekaj drugih vrst

Kar se tiče rastnih zahtev je mehkolistni pehtranov rman (Achillea ptarmica) izjema, saj raste kot sestavni del naše flore po vlažnih travnikih in ob potokih. Na naravnih rastiščih naletimo le na enojnocvetno različico, lepša pa je takšna s polnjenimi cvetovi, ki je v vrtovih bolj cenjena. Ta rman je manj primeren za sušenje, zato pa je priljubljen v vrtnih nasadih. Svoje ime ima zaradi skoraj celorobih prišiljenih lističev, kar ni ravno običajno v tem rodu. Pehtranov rman poganja nekoliko bujnejše živice in je v vrtu rahlo osvajalni vojščak. Ponekod v Alpah se je zasidral sorodnik čisto drugih navad: Achillea clusiana pač potrebuje sonce in prepustno rastišče. Po svojih zahtevah in videzu je podobno skromen rman Achillea artrata, ki včasih zraste komaj 5 cm visoko. Domuje v skalovju subalpinskega in alpinskega pasu, tudi pri nas.

Velik kontrast med cevastimi in jezičastimi cvetovi

Rmanovi listi v primorski frtalji

Med postavne rmane sodi vrsta Achillea grandifolia, ki z velikimi belimi socvetji dopolni živo zeleno listje. Vse dobre lastnosti uvrščajo rmane v kategorijo trajnic, ki jih stežka zanemarimo ali celo prezremo. Ko razmišljamo o tem rastlinskem rodu, naj se spomnimo tudi na to, da se aromatični mladi rmanovi listi skupaj z drugimi pomladnimi zelišči lepo podajo v sezonsko cvrtje, kot ga predvsem po Primorski poznajo pod imenom frtalja ali frtajla, po italijanskem imenu fritata za cvrtje. Sicer pa so vsaj nekoč sesekljane rmanove liste krmili mladim purančkom. Nazadnje pa rman rade obiskujejo mnoge žuželke in posebno muhe trepetavke so tam pogosti gostje.

Besedilo: Izidor Golob