Vrste se med seboj razlikujejo po obliki, vsem pa je skupna pahljačasta oblika tipalk in ličinke, imenovane ogrci. Hrošči so dejavni večinoma podnevi, nekateri tudi ponoči. Skarabeji se lahko prehranjujejo s cvetnim prahom, s sesanjem rastlinskih sokov in tudi z iztrebki. Številni predstavniki iz družine Scarabaeidae so zaradi načina prehranjevanja znani tudi kot škodljivci rastlin, med katerimi je zagotovo najbolj poznan poljski majski hrošč, katerega ličinke (ogrci) lahko ob prerazmnožitvi povzročijo pravo katastrofo. V omenjeno družino pa uvrščamo tudi malo manj poznano, vendar prav gotovo že vsem videno, zlato minico.

Zlata minica 

Odrasli osebki zlate minice (Cetonia aurata) so s svojo kovinsko zeleno barvo eni bolj atraktivnih hroščev v osrednji Evropi. Njihovo telo je dolgo okoli dva centimetra z nepravilnimi belimi linijami in pikami na pokrovkah. Prevladujoča barva hroščev je kovinsko zelena, lahko pa se preliva vse od zelene do modrikaste, bakrene, zlate in vijolične; trebušna stran je bakrena. Značilnost zlatih minic je struktura v obliki črke V ob stičišču pokrovk in ščita. Zlate minice obožujejo sonce in sodijo med boljše letalce v tej skupini žuželk. Njen let je hiter in odločen. Za razliko od poljskega majskega hrošča, zlata minica razpre krila iz bočnih rež, pokrovki pa ostaneta na svojem mestu.

Ogrci zlate minice so zelo podobni ogrcem poljskega majskega hrošča. S prostim očesom bi ju lahko ločili le po zadku, saj je pri zlati minici zadek bolj odebeljen.

Razvojni krog je leto krajši kot pri majskem hrošču; traja dve leti, vsako tretje leto pa se pojavijo hrošči. Odrasli osebki se lahko pojavijo že v začetku aprila. Na cvetovih jih najdemo vse tja do julija ali še pozneje. Po parjenju samice izležejo jajčeca in kmalu zatem poginejo. Ličinke prezimijo na mestu hranjenja, naslednje leto se zelo hitro rastejo in se pred koncem jeseni levijo dvakrat. V začetku poletja preidejo v stanje bube, iz katerih se spomladi razvijejo odrasli osebki.

Hrošči zlate minice se hranijo s cvetnim prahom, cvetovi in plodovi. Škodo povzročajo predvsem na češnjah, marelicah, jablani, jagodičevju, v slast pa ji gredo tudi maline in jagode. Roj minic lahko v nekaj urah precej zredči pridelek. Pogosto so tudi nepoškodovani plodovi neuporabni, saj ta škodljivec pusti tudi zelo neprijeten vonj na sadežih. Načeloma se loti le plodov, ki so že načeti in prezreli. Najbolj pa ji teknejo vrtnice, kjer z objedanjem na cvetovih ustvarja luknje nepravilnih oblik.

Ogrci se večinoma zadržujejo v razpadajočem, trhlem lesu in kompostu, kjer se hranijo z razpadajočimi organskimi snovmi. Nemalokrat so tudi prebivalci vrtov, kjer se hranijo s koreninicami rastlin.

Varstvo

Varstvo in zaščita rastlin pred poškodbami zlate minice je z vidika kemičnih sredstev zelo omejena oziroma nemogoča.

Trenutno na tržišču ni nobenega registriranega sredstva za zatiranje tega škodljivca. Rastline pred zlato minico zaščitimo z odstranjevanjem odraslih osebkov.

S tem preprečimo povzročitev neposrednih poškodb ter tudi odlaganje jajčec in posledično razvoj ogrcev. Pred ogrci v vrtu pa si lahko pomagamo z prej omenjenimi agrotehničnimi za zatiranje poljskega majskega hrošča ali s katerim drugim okolju prijaznim ukrepom.

Melita Štrukelj