Pogosto so lahko vir različnih neželenih snovi ali nečistoč. Zato imajo pomemben vpliv tako na količino kot na kakovost pridelka.

V Sloveniji imamo zelo ugodne razmere za razvoj plevelov, saj imamo bogata tla in veliko padavin.

V pridelavi zelenjadnic je zelo pomembno, da z izvajanjem različnih ukrepov zagotovimo čim manjšo banko semen v tleh in preprečujemo vnos plevelnih semen na pridelovalne površine z uporabo prečiščenega semena, kompostiranih organskih gnojil in s stroji. Plevelov nikoli ne moremo popolnoma zatreti. Pogosto se premalo zavedamo, da je manjša populacija plevelov zaželena in potrebna tudi s stališča naravnih ravnovesij – za življenje številnih, pogosto nevidnih prebivalcev.

K zmanjševanju zapleveljenosti površin znatno pripomoremo z izvedbo širokega kolobarja, pravočasnim spravilom pridelkov, gnojenjem, ki pripomore k rasti zelenjadnic, pridelovalno higieno in setvijo prečiščenega semena.

V pomoč pri obvladovanju plevelov nam je tudi mehansko zatiranje (ročno ali strojno), uporabo ognja, prekrivk in zastirk.

Zastiranje tal

Uporaba zastirk je ena od najstarejših metod zatiranja plevelov, saj plevelom fizično preprečimo vznik. Zastiranje tal varuje tla pred vremenskimi vplivi (dežjem, vetrom, sončno pripeko), ki rušijo strukturo tal. Pod zastirkami ostajajo tla rahla in zračna, medtem ko se tla na površinah s slabšo ali porušeno strukturo bolj zbijajo in sesedajo.

Z uporabo zastirk senčimo tla, prekrita tla pa so hladnejša in v vročih delih leta oziroma v vročih poletjih tako vplivamo tudi na boljši sprejem vode in hranil v rastlino.

Tla pod zastirko ostajajo dalj čas vlažna, voda je posledično dostopnejša rastlinam, hkrati pa ker z zastiranjem tal preprečimo izhlapevanje, vplivamo tudi na zračno vlago v posevku ter posledično na pojav, razvoj in širjenje bolezenskih povzročiteljev in škodljivcev. Zastirke pa lahko izločajo tudi snovi, ki zavirajo kalitev plevelov. Najučinkovitejše so proti enoletnim plevelom. Večletni, trajni pleveli lahko prodrejo skozi zastirko in ker dobro prenesejo zastiranje, se lahko njihov delež pri dolgotrajnem zastiranju tal celo poveča.

Različni materiali

Za zastirko najpogosteje uporabljamo žitno slamo, seno, mleto koruznico, nepreperel kompost, praprot, trstičje, ovčjo volno, luščine ajde, ostanke lupin lupinarjev in podobno. Uporabimo lahko odpadke papirne, tekstilne ali lesne industrije, ki pa v pridelavi niso najbolj zaželeni. Zastirke iz organskih materialov hkrati služijo kot vir hranil, saj jih običajno po letu uporabe (v jeseni) vdelamo v tla.

Uporaba žitne slame je še posebej dobrodošla spomladi, saj se v sončnih dnevih ogreje tudi zrak v votlih bilkah, ponoči pa to toploto oddaja tudi mladim rastlinam.

Slamo, ki jo želimo uporabiti za zastirko, si priskrbimo iz nezapleveljenih posevkov, saj lahko v nasprotnem na površino prinesemo tudi seme plevelov in lahko v bodoče pričakujemo več težav s pleveli.

Na manjših površinah in pri pridelavi v zavarovanih prostorih so poleti zelo dobrodošle zastirke iz sveže pokošenih rastlin (najpogosteje uporabljamo kar pokošeno travo). Zastirka iz svežih rastlin tla tudi hladi, sok pokošenih rastlin pa vsebuje tudi hranila v sledovih. Pomembno je, da ne pozabimo, da morajo biti rastline, ki jih bomo uporabili kot zastirko, pokošene pred cvetenjem oziroma semenenjem.

(Se nadaljuje.)

Besedilo in fotografije: Iris Škerbot