Vrtnarjem, ki se spopadajo z globoko senco in revnimi tlemi, te nezahtevne zimzelene rastline ponujajo več kot le kanček upanja. Navdušujejo z listjem, ki spreminja barvo, ter s svečam podobnimi svetlimi cvetnimi socvetji in modrimi plodovi. Pri vsem tem pa zahtevajo le malo pozornosti.

Njihova razvejana rast daje privlačno arhitekturno obliko, ki učinkuje tako samostojno kot v družbi drugih rastlin. Žareče rumeni cvetovi, ki se odpirajo zgodaj spomladi, ko cveti le malo drugih rastlin, niso le opazni, ampak tudi omamno dišeči in dolgo obstojni.

Mahonije so zato zanesljiv vir nektarja za zgodnje opraševalce, s plodovi pa hranijo običajne vrtne ptice, kot so drozgi, taščice in kosi. Poleg tega prenesejo zelo nizke temperature in nihanja med sušo in poplavami. Ne marajo pa prevelike izpostavljenosti močnemu soncu in vetru.

Rod Mahonia spada v družino češminovk (Berberidaceae) in obsega približno sto opisanih vrst, ki so samonikle izključno na severni polobli. Večina izvira iz vzhodne Azije, nekaj pa iz Srednje in Severne Amerike. Med slednjimi je tudi pogosto sajena Mahonia aquifolium, ki jo odlikujejo razmeroma veliki grozdi cvetov in zmerna višina, ob nižjih temperaturah pa njeni listi dobijo izrazitejšo barvo. Nasprotno vzhodnoazijske mahonije, kot so Mahonia japonica, Mahonia oiwakensis subsp. lomariifolia in njun izjemno priljubljeni križanec Mahonia × media, razvijejo precej bolj pokončna, vitka socvetja in dosežejo večje višine.

Zato sta sorti Charity in Winter Sun iz skupine Mahonia × media, obe hitro rastoči, med najbolj priljubljenimi komercialno dostopnimi mahonijami. V zadnjih letih je zanimanje za rod močno poživila še ena vzhodnoazijska mahonija, in sicer zaradi svoje povsem neobičajne lastnosti.

Kompaktna Mahonia eurybracteata subsp. ganpinensis Soft Caress, ki so jo v vrtnarsko pridelavo uvedli na prelomu tisočletja, je zaslovela, ko je bila na cvetlični razstavi Chelsea Flower Show razglašena za rastlino leta. Kot prva te vrste ima namesto bodičastih mehke liste, skoraj podobne praproti. Ker je ta sorta prijetna na otip in vsestransko uporabna, je njena priljubljenost v naslednjem desetletju skokovito narasla. Danes jo pogosto opazimo tudi v javnih zasaditvah, kjer morajo rastline v mestnem okolju izkazovati odpornost in biti zanimive vse leto.

Čeprav nekateri botaniki mahonije danes uvrščajo v širši rod Berberis, se ime Mahonia za zdaj še uporablja. Izhaja iz imena irsko-ameriškega vrtnarja Bernarda McMahona. V začetku 19. stoletja je raziskoval in razmnoževal rastline, ki so jih z odprav v ZDA pripeljali morjeplovci. Med rastlinami z goratih predelov zahodnega dela Severne Amerike je bila tudi Mahonia aquifolium. Zaradi svojega prispevka k poznavanju severnoameriške flore je McMahon dobil trajno mesto v botaničnem svetu. Pozneje v istem stoletju je škotski botanik Robert Fortune iz gozdov Kitajske in Japonske prinesel vzhodnoazijske vrste mahonij, ki so v zahodnih vrtovih postale cenjene zaradi zimskega ali zgodnjepomladanskega okrasnega učinka in privlačnosti za čebele.

Mahonije so kot nalašč za polsenčne lege v srednjem ali zadnjem delu grede oziroma za razpršeno svetlobo gozdnega vrta, kjer delujejo povsem domače. So nepogrešljive zimzelene spremljevalke drugih rastlin. Dobro se ujemajo s senčnimi pokrovnimi trajnicami, kot so vimček (Epimedium × versicolor Sulphureum), bergenija (Bergenia ciliata) in tribarvna robida (Rubus tricolor), katere mehki listi ustvarijo kontrast s čvrstimi, bodičastimi listi mahonij. Primerne spremljevalke so tudi olesenele grmovnice, ki imajo rade svetle gozdne jase, kot so japonska kerija (Kerria japonica), sarkokoka (Sarcococca confuse) in nandina (Nandina domestica).

Mahonije dobro uspevajo tudi v zavetnih loncih ali posodah, če so dovolj globoke in imajo dobro drenažo. Upoštevati pa je treba, da odrasle rastline v posodah potrebujejo precej dodatnega zalivanja.

 

Kako gojimo mahonije

• Mahonije je najbolje saditi spomladi in jeseni, ko zadostna vlaga in toplota tal spodbujata dobro ukoreninjenje. Najraje imajo vlažna, vendar odcedna tla. Sicer so nezahtevne in trpežne ter prenesejo širok razpon razmer: od kislih do alkalnih tal, od ilovnatih do apnenčastih. Izogibajte pa se trajno suhim, preveč mokrim ali pogosto razmočenim tlom.
• Izkopljite primerno veliko sadilno jamo, zemlji primešajte nekaj organske snovi in jo zalijte. Rastlino lahko še v loncu potopite v vedro vode, da se koreninska gruda pred sajenjem dobro napoji. Tako bo imela v tleh dober začetek. Jamo zasujte, zemljo rahlo utrdite in dodajte tanko plast zastirke, ki bo med ukoreninjanjem zadrževala vlago. V prvih dveh letih dodatno zalivanje, zlasti v sušnih obdobjih, pomaga pri uspešni rasti. Pozneje to večinoma ni več potrebno, saj mahonije z dozorevanjem postanejo precej samostojne.
• Posadite jih na vsaj nekoliko senčno mesto. Polno sonce je primerno le, če se tla zaradi njega ne izsušijo; sicer se lahko pojavijo ožigi listov in črne lise. Mahonije najbolje pridejo do izraza prav na mestih, ki so za druge grmovnice prezahtevna. Zavetna lega zmanjša tudi izsuševanje in rjavenje zaradi mrzlih zimskih vetrov. Upoštevajte, da lahko nekatere sorte zrastejo več kot štiri metre visoko in ob stavbi zastrejo razgled, čeprav tam morda ne bodo potrebovale opore.
• Mahonije pogosto razvijejo skupine razraščajočih se stebel. Takšna rast je lahko privlačna, a povzroči pregostitev. Spomladi, po cvetenju, lahko s selektivnim obrezovanjem zmanjšate gostoto, izboljšate kroženje zraka in poudarite njihovo arhitekturno obliko. Obrezovanje spodbuja tudi novo rast. S škarjami za debelejše veje ali ostro manjšo žago odstranite nekaj starejših stebel tik pri tleh. Tako je najbolje zmanjšati tudi višino: odstranite celotna previsoka stebla, saj rezanje višje na steblu navadno povzroči dodatno razvejanje in pretežek zgornji del grma.
• Pri obrezovanju ali drugem delu z mahonijami je zaradi zelo bodičastega listja priporočljivo nositi rokavice in oblačila z dolgimi rokavi.
• Mahonije na splošno veljajo za rastline brez večjih težav s škodljivci in boleznimi. Kljub temu se lahko zaradi prevelike vlage in slabega kroženja zraka pojavita rja in pepelasta plesen. To je še en razlog za redčenje z rezjo. Poleti jih lahko razmnožujemo s pololesenelimi potaknjenci.

Besedilo: Marjetka Hrovatin

Fotografije: Shutterstock