Satje je sestavni del čebelje družine, ki s svojo zgradbo pomembno usmerja snovi, energijo in informacije v panju. Čebele so ena od redkih živali, ki v lastnem telesu proizvajajo gradbeni material za svoj dom. To je vosek. Tudi ose in sršeni gradijo podobno satje, toda surovino zanj dobijo z žvečenjem snovi, kot so les in drugi rastlinski delci v naravi. Šele ko je zmes podobna kaši, je primerna za gradnjo njihovega satja.

Vosek nastaja v voskovnih žlezah čebel delavk, ko so stare od dvanajst do osemnajst dni. Žlez je osem, nameščene so na trebušni strani zadnjih štirih členkov zadka čebele. Po osemnajstem dnevu starosti zakrnijo, toda če se pojavi potreba, se lahko ponovno aktivirajo. To se zgodi takrat, ko delamo proti  koncu poletja umetne roje iz starejših čebel. Zanimivo je, da so čebele zelo prilagodljive za spremembe okolja. Ko se vosek enkrat izloči na površino zadka, se strdi v majhne tanke ploščice ali luske. Čebela potegne vsako lusko najprej z zadnjo nogo izpod zadka, jo prime s prednjim parom nog in jo nato vstavi v usta. Tam jo dobro pregnete skupaj z izločki čeljustnih žlez in dobi gradbeni material, ki je najbolj primeren za gradnjo satja. V sodobnem čebelarstvu čebelam pomagamo tako, da jim v panj vstavimo okvirje z vgrajenimi satnicami, v katere so že vtisnjene osnove bodočih celic. Čebela na te osnove nalaga kepice prežvečenih voskovnih ploščic in tako zida stene celice, ki so v začetku precej debele. Po določenem času začne stene raztegovati in gladiti, dokler ne doseže debeline 0,07 mm. Ko je celica izdelana, čebela njen zgornji rob spet nekoliko odebeli. To delno utrjuje novo satje, obenem pa omogoča čebelam prenos določenih informacij prek njega. Lahko rečemo, da ima sat tudi vlogo nekakšnega telefona. Za izgradnjo 8.000 celic potrebujejo čebele 100 gramov voska, za to količino pa je potrebnih 125.000 voščenih lusk. Vsi ti podatki veljajo, če gradijo čebele satje prosto, brez satnic. In še ena zanimivost: dno celice ni polokroglo, ampak je šesterokotnik, sestavljen iz treh rombov, ki se z notranjim kotom stikajo v sredini, vsak romb pa je sestavljen iz dveh trikotnikov. Morda je ravno dno celice navdušilo arhitekta, ki je v eni od katoliških cerkva v Stokholmu naredil iz medeninastih plošč celoten strop v cerkveni ladji. V enakem slogu so bile izdelane tudi s stropa viseče luči. Na priloženih fotografijah lepo vidimo, kakšno bi bilo dno čebelje celice, če bi ga povečali, kot je to storil arhitetekt.

Izgradnja satja

Kadar roj pobegne čebelarju in si poišče novi dom v kašnem votlem drevesu ali celo v zapuščenem dimniku, je gradnja satja popolnoma odvisna od kreativnosti rojevih čebel. Običajno vedno začnejo graditi satje na stropu, tako da visi navpično. V tem primeru ni tako ravno, kot bi ga zgradile na satnicah in je bolj ali manj vijugasto. Toda ulice med sati so vedno enako široke in sicer ravno toliko, da gresta lahko dve čebeli druga mimo druge, ne da bi se stiskali. To pomeni, da imajo dovolj prostora, ko se brez težav srečujejo in gibljejo s hrbtom obrnjene druga proti drugi. To je tudi minimalna razdalja, ki pa jo vestno upoštevajo. Le redko gradijo sate od spodaj navzgor proti stropu svojega bivališča. Pri meni se je to zgodilo letos. Čebelja paša že dolgo ni bila tako bogata kakor letošnje poletje. Po drugem točenju na lipi, smreki in kostanju sem izpraznil medišča panjev in vsaki čebelji družini dodal pet litrov sladkorne raztopine. To je pravilo, ki se ga drži večina čebelarjev. Po zadnjem točenju, ko izpraznimo medišča, in v naravi običajno nastopi brezpašno obdobje, se čebel polasti nekakšno malodušje, kar se kaže v tem, da matice zmanjšajo obseg zaleganja. Ko jim vrnemo del zalog medu v obliki sladkorne raztopine, ublažimo njihovo ‘žalost’ in čebele skoraj normalno delujejo naprej. Letos pa je slučajno v juliju nepričakovano zamedila hoja ali jelka in čebele so tistim čebelarjem, ki so jih peljali v gozdove, že v tretje napolnile medišča. Jaz jih nisem peljal, ker sem se zavedal, da čebele na hoji zelo oslabijo. V juliju v iglastih gozdovih ne dobijo dovolj cvetnega prahu za razvoj zimskih čebel in gredo zato v zimo oslabljene. Razen tega se na hojevi paši pogosto pojavi tako imenovana počrnelost čebel, bolezen, ki jo običajno povzročajo virusi in močno skrajša njihovo življenjsko dobo. Moje krmljenje s sladkorno raztopino pa je v njih ponovno zbudilo nagon po pospešeni negi zalege in po gradnji satja. Ker so bila medišča prazna, so začele z gradnjo satja kar od spodaj navzgor, da pa bi bilo dovolj trdno, so ga delno pritrdile celo na stene panja.

Taljenje satja v sončnem talilniku

Čebelje satje služi čebelji družini prvenstveno za shranjevanje medu in cvetnega prahu ter kot valilnica za razvoj čebelje zalege. Vsaka čebela, ki se izleže, pusti na obodu svoje celic dva sloja rjavkasto obarvanih zaprednih ali kokonskih snovi. Po več rodovih je v celičnih stenah in robovih že precej tega balasta, zato je satje čedalje bolj temno rjavo, prostornina celic pa čedalje manjša. Prav tako se spreminja tudi debelina celičnih sten. Po šestih generacijah čebel je tako satje dvakrat, po sedemnajstih generacijah pa trikrat težje. Čebele, ki se rojevajo v tako utesnjenih celicah, so manjše in slabotnejše, zato moramo temno satje redno vsako leto pretaliti. Najbolje v sončnem talilniku, v katerem brezplačna toplota.    

Besedilo in fotografije: Franc Šivic