Slovenci imamo kar nekaj pregovorov, v katerih je omenjen trot kot nebodigatreba, ki nič ne dela in samo lenari, na primer: Je kdaj za delo vprašal trot čebelo? Priden kot čebela, len kot trot! Toda v resnici imajo tudi troti pomembno vlogo, saj bi bil brez njih obstoj čebelje družine ogrožen.

V čebeljem panju so vse leto prisotne čebele delavke in matica, trote pa začnejo čebele gojiti v začetku ali proti sredini aprila, ko se pojavi rojilno razpoloženje in se počutijo v panju utesnjene. Tedaj začnejo graditi trotovsko satje, v katerih so celice večje od celic delavk. Čebelarji jim pri tem pomagamo tako, da vstavimo ob rob gnezda z zalego prazen satnik, torej okvir brez satnice, da lahko v njem prosto gradijo. Imenujemo ga tudi gradilni satnik. Če tega ne bi storili, bi del satnic, ki jih tudi dodajamo v tem času, čebele delno razgrizle in v novem prostoru zgradile trotovske celice. Če smo zamudili vstavljanje gradilnega satnika v aprilu ali maju, lahko to storimo še v začetku junija. Gradilni satnik je običajen satni okvir, ki ga z dvema navpičnima lesenima letvicama razdelimo na tri enaka polja, kar lahko vidimo tudi na priloženih fotografijah.

Zaviranje razmnoževanja varoj

Njegova vloga je dvojna. Če v aprilu, maju in juniju redno izrezujemo pokrito trotovsko satje, zaviramo rojilni nagon, ki je v sodobnem čebelarstvu nezaželen, ker zmanjšuje delovno vnemo čebel in posredno donos medu. Izrezano trotovino pretopimo v parnem ali sončnem topilniku in dobimo na leto do 250 g voska najboljše kakovosti, ki ni obremenjen z ostanki kemičnih sredstev za zatiranje varoj. Zaviramo tudi razmnoževanje varoj, ker je ugotovljeno, da se uspešneje razmnožujejo v trotovski kakor v čebelji zalegi. Dokazano je, da samičke varoj svoja jajčeca do osemkrat raje odlagajo v trotovske celice, v katerih so mlade žerke. Sate izrežemo, ko je zalega pokrita. Če takšno izrezovanje ponovimo dva- do trikrat, lahko zmanjšamo število varoj za polovico. Pri pregledu izrezane trotovske zalege lahko ugotovimo tudi število varoj v celicah, kar je dober pokazatelj okuženosti čebelje družine. Priporočljivo je, da izrezujemo trotovino pri slabih in srednje močnih čebeljih družinah, ne pa pri najboljših. Zavedati se moramo, da so troti pomembni nosilci genskega zapisa, ki se prenaša na potomstvo. S takšnim selektivnim načinom izboljšujemo kakovost matic, saj se bodo oplodile z najboljšimi troti. Trotovino izrezujemo tudi v tistih čebeljih družinah, ki niso čiste sivke, ampak imajo na zadkih rumene obročke. To pomeni, da izvajamo v svojem čebelnjaku podobno selekcijo, kot jo morajo sicer obvezno izvajati lastniki plemenilnih postaj in ki matice prodajajo. Od kakovostnih matic navsezadnje zavisi kakovost čebeljih družin. Ta se kaže v njihovi nabiralni vnemi in posredno z višjimi donosi medu ter v odpornosti proti čebeljim boleznim, kot so nosema, poapnela zalega in huda gniloba čebelje zalege.

Pokazatelj rojilnega razpoloženja

Gradilni satnik imenujemo tudi barometer rojilnega razpoloženja čebel. Ni vedno potrebno, da si pri redni kontroli ogledamo vse sate v panju, da bi ugotovili, kaj se s čebelami dogaja, ampak je dovolj, da izvlečemo samo gradilni satnik. Če najdemo na njem matičnike, je to znak, da se čebele pripravljajo na rojenje. Čim prej moramo ukrepati, sicer bo roj ušel, izrojena čebelja družina pa bo tako oslabela, da tisto leto iz nje ne bomo dobili medu. Odvzamemo sat z zalego in matico na njem ter ga damo v manjši panj. Dodamo mu še kakšen sat s pokrito zalego in sat z medom. Ta panj odnesemo na novo lokacijo, ki naj bo oddaljena od našega čebelnjaka vsaj dva do tri kilometre, da se stare pašne čebele ne bodo vračale v stari dom. Do jeseni se bo ta družinica tako okrepila, da bo brez težav prezimila. V stari družini, imenujemo jo tudi izrojenec, potrgamo vse matičnike razen enega, ki je po naši presoji najlepši, in družino pustimo na starem mestu. Čez nekaj dni se bo izvalila nova matica, ki bo odletela na parjenje in če se bo uspešno vrnila, bo družina nemoteno nadaljevala svojo življenjsko pot.

Pomen trotov in njihova vloga v življenju čebel v preteklosti ni bila znana, ljudje niti niso vedeli, da se matice plodijo s troti v zraku. Šele Anton Janša (1734–1783) iz Breznice pri Žirovnici je prvi zapisal v svoji knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, da se matice prašijo s troti v zraku, njegov sodobnik ljubljanski kirurg Humel pa je z opazovanji ugotovil, da se matica v enem samem letu oplodi z več troti. Našel je celo matico, ki je med parjenjem padla na tla spojena s trotom. V tuji literaturi najdemo v zadnjem času vedno več zapisov o prispevku slovenskih čebelarjev iz 18. stoletja, ki so prvi odkrili parjenje matic v zraku, kar je vsekakor lepo priznanje našim čebelarskim prednikom.

Besedilo in fotografije: Franc Šivic