Do neke meje lahko zemljo izboljšamo v svojo korist, boljša rešitev pa je, da se mi prilagodimo terenu, ki nam je na voljo.

Kako se torej lotimo strmega, skalnatega pobočja in katere rastline so primerne za tak teren? To so vsekakor zastopnice tistih rastlinskih združb, ki so naravno že same na tistem območju ali bližnji okolici. Najprej izbiramo med takšnimi rastlinami, ki se znajo dobro prilagoditi trdim življenjskim razmeram med skalovjem in na kamnitih strminah ali na grobljah in meliščih. Prva stvar je, da opazujemo, kako narava naseljuje rastline na takšna območja. Opazujmo, katere vrste, kam in v kakšnih družbah jih naseljuje, da vzdržijo in zmagujejo v svoji težki borbi za obstoj.

Ajuga repens

Težke življenjske razmere

Življenjske razmere za rastline med skalovjem so navadno zelo težke in neugodne, še zlasti na prisojnih strminah. Taka pobočja se podnevi hitreje segrevajo in ponoči bolj ohladijo. Vetrovi  in prepih še pospešujejo izparevanje vlage iz zemlje in rastlin. V sušnem obdobju zelo primanjkuje vlage, primanjkuje pa tudi lahko dosegljive (lahko topne) hrane, ker so med kamenjem le majhne zaloge sprstenine. Rastline si na takih terenih mestoma najdejo pripravna bivališča, ki so vsaj nekoliko utrjena, stanovitna in varna, saj vsak hujši naliv preganja s strmin mlade rastline, ki se še niso dovolj globoko vrasle, jim do golega izpira korenine ali pa jih duši s preobilno naplavino.

Priprava življenjskega prostora

Kjer so življenjske razmere skrajno neugodne, se kot pionirji rastlinskega sveta na površini golega skalovja naselijo bakterije, alge, lišaji in za njimi mahovi. So izredno trdoživi, ugnezdijo se v razpoke in globelice, ki jih naše oko niti ne opazi, širijo ta gnezda in jih zalagajo s humusom, ki nastaja iz odmrlih telesc, ter se živahno razmnožujejo. Ko se nabere humus, se v njem zadržuje tudi vlaga. Tako ti organizmi pripravljajo življenjski prostor tudi za više razvite rastlinske vrste: po prej pustem skalovju se začnejo naseljevati skromne trave, homulica (Sedum), manjši petoprstniki (Potentilla), kmalu med travami tudi materina dušica (Thymus), jagodnjak in še druge trdožive pritlikavke; na bolj vlažne, z mahom pokrite skale, se naseli tudi sladka koreninica (Polypoidum), ki raste v bližnjem gozdu na trohnelih drevesnih štorih, in še marsikatera samosevka z bujnim zelenjem.

Toda večina rastlinskih vrst, ki so više razvite in imajo že večje življenjske zahteve, se hoče na skalnatih terenih vgnezditi v špranje. Veter in voda zaneseta seme tudi tja. Iz semena vznikle rastline prodirajo s svojimi koreninami pogosto zelo globoko ter se prisesajo po vseh razpokah, kjer se zaustavlja pronicajoča vlaga. Poleg nekaterih praproti (rodovi Asplenium in Aspidium), trav (Festuca ovina, Sesleria coerulea) in raznovrstnih zelnatih trajnic (na primer Epilobium) se tako naseljujejo tudi lesnate rastline: bor, breza, trepetlika, maklen, lipa, beli javor in gaber, iva, jerebika, robida, šipkovi grmi, črni trn, naskalna hrušica (Amelanchier) in še mnoge druge.

Preverimo, kaj raste v okolici

Od zgoraj navedenih rastlinskih vrst pa seveda ne najdemo kar vseh na skupnem ali podobnem rastišču. Zato je tako važno, da povsod, kjer želimo saditi, najprej preverimo, kaj raste v okolici in pri saditvah posnemamo primere iz narave. Nekatere rastlinske vrste so bolj odporne proti suši, druge manj. Na primer jerebika se ne počuti dobro v suhem ozračju. Na južnem Primorskem in po kamnitem primorskem Krasu odlično uspeva rašeljika (Prunus mahaleb), ki pa je ne najdemo več v hladnejših alpskih krajih. Nekatere vrste ne marajo apnenca v tleh; tako na primer vresje bujno uspeva le na terenih, kjer je iz vrhnje humozne plasti apno izprano.

Na grobljah in sipinah so življenjske razmere že lažje kot na strmih kamnitih pobočjih in tam je rastlinam na razpolago več vode in hrane. Pod vrhnjo plastjo debelejšega grušča najde rastlina kmalu tudi drobir, pesek in sprstenino, v katerih se zadržuje vlaga. Tukaj se vlaga tudi bolje ohranja, ker zgornja plast preprečuje izhlapevanje. Večje težave pa povzroča rastlinam  gibljivost in neustaljenost terena. Ker se morajo rastline tudi tukaj trdo boriti za svoj obstanek, vzdržijo le tiste vrste, ki so se s svojo rastjo prilagodile takim razmeram.

  Potentilla verna

Rastline, ki utrjujejo teren

Nekatere vrste poganjajo iz koreninskega vratu skozi grušč številne in dolge mladike, ki ozelenijo in se okrepijo, kjer pridejo na svetlobo. Če jih grušč spet zasuje, se poganjki dalje stegujejo in znova ukoreninijo, tako da sčasoma močno prepletejo vso okolico. Takšna sta denimo trava šopulja (Agrostos alba) in rman (Achillea). Nekatere druge rastlinske vrste pa prepletajo površje grušča z nadzemnimi poganjki, na primer robida (ostrožnica), gozdni srobot sončna rožica (Helianthemum) in smiljka (Cerastium). So pa tudi take rastline, ki se ugnezdijo na grušču s čvrstimi šopi zelenja in zaustavljajo njegovo premikanje: ovčja bilnica (Festuca ovina), modrika (Sesleria coerulea) in druge trave, nekatere detelje, naprstnik (Digitalis), brin (Nuniperus), lakotnik (Genista) in zlasti tiste rastlinske vrste, ki jih srečujemo v gorskem svetu na meliščih. Druge spet razvijejo na površju grušča pritlikave blazine: podsončnica (Potentilla verna), pajčolanka ali apnenček (Gypsophila repens), pritlikava vrba (Salix retusa). Vse rastlinske vrste, ki uspevajo na neustaljenem grušču, razvijajo močan koreninski sistem in utrjujejo teren. Za njimi se kmalu začnejo naseljevati druga zelišča, grmički in drevje.

Se nadaljuje.