Zala koprenka (Cortinarius elegantissimus) sodi med večje koprenke z rumenimi lističi. Njen klobuk pogosto preseže 10 centimetrov. Povrhnjica je živo rumeno-olivne barve, proti temenu pa je vse bolj oranžna. Tudi bet je olivno rumen, proti dnu je štulast s presekanim dnom. Goba ni užitna, je pa okras naših gozdov. Kolikor jih je sploh še ostalo.

Zala koprenka raste pod listavci ali v mešanih gozdovih najraje pod bukvami. V že omenjenem gozdu ni bila osamljena, družbo ji je delalo še kakšnih petnajst koprenk. Z dr. Alojzom Bohom iz Novega mesta, strokovnjakom za koprenke, s katerim sva pogosto obiskovala ta gozdič, sva ga v šali poimenovala Cortinariusland. Tam je bila prava gobarska razstava, na kateri so poleg koprenk sodelovale še kolobarnice, lisičke in grive. Zunaj gozdiča, na travnatem obrobju pa črni gobani, primorski jurčki. Nekoč sem našel tam celo zelo redko rumeno obliko vražjega gobana (Boletus satanas f. crataegus). Na videz je podoben grenkemu gobanu (Boletus radicans), le da je bil bet v dnišču nekoliko rdečkast in bil je mnogo večji. Največji orjaki so merili čez klobuk celo blizu 30 cm.

Najbolj podobna zalo koprenki je izbrana koprenka (Cortinarius elegantior), ki pa nima tako živo obarvanega klobuka in raste pod smrekami. Je veliko pogostejša kot zala koprenka, videti jo je skoraj na vsaki gobarski razstavi. Goba, zanimivo, velja za užitno, vendar pa ne verjamem, da jo kdo uživa. Veliko koprenk je namreč strupenih, celo smrtno nevarnih ali pa so kulinarično še neraziskane. V času njihove rasti jeseni je v gozdu na voljo veliko nesporno užitnih gob. Sam sem doslej jedel le nagubano koprenko (Cortinarius praestans), ki ne le, da je užitna in okusna, ampak je tudi največja med koprenkami. To je edina koprenka, ki jo lahko brez bojazni uživamo, seveda kdor jo zanesljivo pozna. Izogibamo pa se rdečih, rjavo-rdečih in rumenih koprenk in vseh majhnih. Rod koprenk poznamo po lističih, ki se z zorenjem trosov obarvajo rjasto rjavo. Vse koprenke rastejo v sožitju z drevjem. Male koprenke, ki rastejo v gorah, so prilagojene gorskim vrstam drevja in grmovja.

Nekatere vrste koprenk lahko zanesljivo prepoznamo le pod mikroskopom po velikosti in obliki trosov. Zala koprenka na primer ima velike, citronaste, bradavičaste trose. Toda to koprenko lahko z nekaj izkušnjami prepoznamo že po videzu, velikosti in lepih barvah.

Branko Vrhovec