O tem  neljubem, vztrajnem obiskovalcu ali celo stanovalcu pogosto teče beseda tudi v jesensko zimskem obdobju, ko si z veseljem postreže z našim radičem, si privošči korenine sadnega drevja in še kaj.

Sistem rovov 

Velikega voluharja (Arvicola terrestris) prepoznamo po zavaljenem telesu in kratki glavi s skritimi ušesi. Njegov kožuh je rjavkaste barve, trebuh pa je malo svetlejši. Njegovo telo v dolžino meri med 12 in 19 centimetri. Rep je dolg približno za polovico telesa. Zanj je značilno, da živi pretežno v tleh, kjer v globini 10 do 30 centimetrov izrije cel sistem rovov, a nekateri njegovi rovi gredo tudi globlje, včasih tudi čez en meter. Splet voluharjevih rovov lahko presega 80 in več metrov. Rovi se po videzu ločijo od rovov, ki jih delajo krti, neutrudni kopači, ki so pravi žužkojedi in so v naših posevkih dobrodošli. Krtom teknejo tako ogrci kot strune, radi pa se posladkajo tudi z mladiči glodavcev. Rovi, ki jih izrije voluhar, so na prerezu ovalni in merijo od pet do sedem centimetrov, nariti kupčki zemlje pa so ob rovu. Krtovi rovi pa so okrogli in imajo premer pet centimetrov, narita zemlja pa je nad rovom. Notranjost voluharjevih rovov je brez korenin, saj jih požre. V krtovih rovih pa korenine, ki segajo ali visijo iz stropa, ker se žužkojedi krt zanje ne zmeni.

Urejen življenjski prostor

Za voluharja je značilen zelo urejen življenjski prostor, saj ničesar ne prepušča naključju. V sistemu rovov naredi tudi razširjen rov, ki služi za shrambo, drug razširjen rov pa mu služi kot gnezdo. V rovu, ki služi za shrambo, voluhar hrani travne bilke in drugo rastlinsko hrano, pogosto v tem delu kopiči tudi korenine slaka in druge poslastice. Na najnižjih delih in na robu spleta rovov ima latrine, v katerih se trebi in urinira.

Njegov najljubši življenjski prostor so travniki in pašniki, ozare med njivami in nasadi ter seveda sami nasadi. Še zlasti so mu ljubi tisti življenjski prostori, kjer tal ne obdelujemo ampak zgolj mulčimo. Še posebej rad se naseli v malo težjih in vlažnih tleh ter ob potokih, medtem ko je na lažjih in peščenih tleh bolj redek gost. 

Zaloga hrane za zimo

Na površje zelo rad pride do nastopa mraza jeseni, da si nabere zalogo hrane za zimo ter v času parjenja. Zakaj se lahko ta nadležnež v kratkem času močno razmnoži in povzroča veliko škodo, razloži podatek, da samica dva- do štirikrat letno skoti po dva do sedem mladičev. Veliki voluhar ne pozna zimskega spanja, živi pa približno dve leti.

Je tipičen rastlinojed nadzemnih in podzemnih delov rastlin. Napada vse vrste sadnih dreves in vinsko trto (korenine gloda, da si nabrusi štiri pilaste zobe), rad se hrani s krompirjem, korenjem, zeleno, peso in drugimi korenovkami, ne odreče pa se tudi kakšni detelji. Všeč so mu tudi radič in čebulice tulipanov. Zelo zgovoren je podatek, da je njegova povprečna poraba hrane enaka 80 % njegove telesne teže.

Obvladovanje nadležnega vegetarijanca

Žal nimamo res zanesljivega načina obvladovanja tega požrešnega škodljivca. Voluhar ima številne naravne sovražnike (v prehranjevalni verigi je pogosto plen ujed in sov, kun in lisic, v kulturni krajini pa se jim seveda pridružijo še psi in domače mačke) in k zmanjšanju njegove številčnosti lahko prispevamo tudi tako, da plenilcem omogočimo nemoteno bivanje v naših posevkih oziroma njihovi bližini. S postavljanjem stojišč, na katera lahko sedajo ujede, bomo pomagali kanji ali mišarju (Buteo buteo) in navadni postovki (Falco tinnunculus), da bosta lažje pričakala svoj plen – voluharja, mi pa bomo seveda tudi  imeli korist od tega.

Voluharju življenje zagrenijo tudi nekatere rastline, med katere na primer prištevamo križnolistni mleček (Euphorbia lathyris), cesarski tulipan (Fritillaria imperialis) in narcise (Narcissus sp.). V pridelavi vrtnin in poljščin se ravno ne poslužujemo sajenja teh rastlin, v pomoč pa nam je ta podatek lahko takrat, ko se s tem nadležnim vegetarijancem srečamo v naših vrtovih in ohišnicah.

Lov v past

V boju z njim si pomagamo tudi z različnimi pastmi. Pred postavitvijo pasti preverimo, če so rovi, ki smo jih našli, naseljeni ali ne. Preprosto to preizkusimo tako, da rov odkopljemo in označimo, kje je, da ga kasneje lažje najdemo. Ker voluhar ne mara prepiha v rovih, poškodovane rove zelo hitro zamaši z zemljo. V takšen rov nato namestimo različne pasti, ki jih naredimo sami ali kupimo v kmetijskih trgovinah. Lahko tudi samo doma naredite past. Past naj bo okrogla, notranjega premera okrog 45 mm, z mrežico na eni strani in na drugi strani z vratci, ki se zlahka premikajo samo navznoter. V past pred mrežo položite košček jabolka. Past namestite v rov približno vodoravno, z vratci obrnjenimi v rov. Voluhar pride zadelat odprt rov, zadiši mu jabolko in ujame se v past. Ujetnika lahko nato izpustite tja, kjer ne bo nikogar motil (na primer v gozd). Pri postavljanju vab uporabite rokavice, saj ga sicer z vašim vonjem opozorite na nevarnost.

Na okrasnem vrtu čebulice tulipanov položimo na mrežne pladnje in vse skupaj zasujemo z zemljo. Dosegli bomo podoben učinek, kot če sadno drevo posadimo v mrežo oziroma mrežasto košaro.

Veliki voluhar je manj nevaren, če tla pogosto obdelujemo. Je odličen plavalec in želja po plavanju ga lahko tako premami, da zaide v posodo, napolnjeno z vodo, iz katere ga potem odstranimo. V tla vkopljite nekoliko večjo prazno posodo (lahko kar vedro) in jo napolnite z vodo. Kakšen centimeter pod vrhom posode navrtate nekaj luknjic, ki bodo služile za odtekanje odvečne deževnice. Voda pritegne voluharja, ki se ujame v posodo. Seveda za postavitev teh posod potrebujemo nekaj časa, saj je na hektar površine potrebno nastaviti vsaj deset veder.

V preteklosti smo v naseljene rove nastavljali tudi zastrupljene vabe ali dovajali izpušne pline, vendar se teh metod tudi zaradi varovanja okolja ne poslužujemo več. Za zatiranje voluharja v poljščinah, vrtninah, sadovnjakih, vinogradih, travinju, okrasnih rastlinah in gozdnih drevesnicah pri profesionalni pridelavi uporabljajo neselektivne vabe za voluharja, a uporaba teh vab zagotovo nima mesta v domačih vrtovih in ohišnicah.

Borba za pridelek z voluharjem je dolgotrajna, naša vztrajnost pa se seveda poplača.

Iris Škerbot