Golemu jasminu (Jasminum nudiflorum) sicer dela še nekaj grmovnic majhno konkurenco z zelo zgodnjim cvetenjem, a zaradi bogastva cvetja, slikovite povešave rasti in prilagodljivosti mu v vrtu skoraj ni para. Najprej pa bi si bilo dobro zapomniti ime, saj jasmin pogosto rečemo tudi skobotovcu (Philadelphus), ki je lahko kvečjemu nepravi jasmin. Ta zacveti šele maja na konceh olistanih poganjkov in njegovo cvetje je vedno belo.

Goli jasmin zacveti na golih in še neolistanih vejicah in od tu izvira slovensko ime. Včasih mu rečejo tudi zimski jasmin.

V svojem rodu je edina pri nas prezimno trdna vrsta, v bolj krutih severnih krajih pa že potrebuje bolj zavarovano vrtno lego ali celo vejnato varovalo. Če je na območju Srednje Evrope zelo mraza, pomrznejo vsaj vršički poganjkov, zato mu na vrtu namenijo zatišno lego pri steni, ki je obenem lahko tudi opora za tanke veje. Zaradi prožnih in povešenih vej je primeren tudi kot prekrovna grmovnica, ki po cvetenju prenaša energično pomladitev. Kdor bi ta jasmin pustil neomejeno rasti, bi poganjki lahko dosegli kar tri metre. Polegle vejice se rade zakoreninijo.

Cveti pred olistanjem

Široko razrasel grm z zelenimi štirirobimi vejicami sploh ne mara rasti v višino, saj se vsi poganjki takoj usločijo navzdol. Če njihovi vršički naletijo na vlažno prsat, odženejo korenine. Tako z leti nastane prepletena goščava. Ob opori in privezovanju spravimo goli jasmin lahko vsaj tri metre visoko. Svetleče zeleni listi so nanizani v parih in vsak je tridelen. Vsak posamičen listič iz te trojice je le dolg centimeter do tri centimetre. V zalistjih se do jeseni razvijejo zametki cvetov, pripravljenih za predpomladno razpiranje. Zaradi zelenih enoletnih poganjkov dobi zimski opazovalec vtis, da je rastlina zimzelena, a listi so že jeseni odpadli. Cvetje se pojavi v zimskih mesecih preden odžene listje. Rumeni trobentasti cvetovi z 20 milimetrov dolgimi cevkami čepijo v zalistjih golih lanskoletnih poganjkov, zato bi vrstni prilastek nudiflorum lahko poslovenili kot golocvetni. A cvetje ni vonjavo, kar je v nasprotju s skoraj vsemi drugimi jasmini. Resnični cvetni peclji so dolgi le dva do tri milimetre, premer cvetov je okoli dva in pol centimetra.

 
Razširjen v zmernem podnebnem pasu

Naravna domovina golega jasmina je v kitajskih provincah Gansu, Junan in Sečuan. Svoj življenjski prostor si uspešno izbori v goščavah gozdne podrasti, po pobočjih in ob vodotokih na nadmorski višini od 800 metrov in še precej više pod azijske vrhove Tibeta. V Evropo je prišel pred dobrimi 170 leti, na Kitajskem pa tudi že hudo dolgo velja za okrasno rastlino. Po natančnih zgodovinarjih povzemam, da je bil goli jasmin prvič opisan v glasilu Kraljevskega vrtnarskega društva (Royal Horticultural Society) v Londonu leta 1846. Danes je kot okrasna rastlina razširjen po parkih in vrtovih zmernega podnebnega pasu. Po nekaterih državah ZDA in v Franciji pa je pobegnil iz vrtov ter se počuti čisto domače med tamkajšnjim prvotnim rastlinjem.

Spada med oljkovke

Čeprav je v rodu kar okoli 200 vrst, je edino goli jasmin v osrednji Sloveniji prezimno trden, drugi lepotci pomrznejo do tal in pogosto s koreninami vred. To ni presenetljivo, saj so mnogi med njimi vedno zeleni ter rastejo v tropih in subtropih Evrazije in Oceanije. So del družine oljkovk (Oleaceae), kamor sodijo tudi forzicije in kalina ali liguster, in pri večini njihovo cvetje prijetno diši. To je povod za mnoga botanično neopravilna poimenovanja. Pri nas razširjeni nepravi jasmin (pravilneje; skobotovec) je že takšen primer. Kot brazilski in čilski jasmin sta poimenovani dve vrsti v rodu Mandevilla (znana tudi kot Dipladenia), nevestica (Stephanotis floribunda) je ponekod imenovana malgaški jasmin, gardenije pa imajo za kapski jasmin. Nekatere občutljive jasmine lahko pri nas gojimo v zabojčkih in čebricah kot sezonski okras.

Besedilo: Izidor Golob

Fotografije: Izidor Golob in svetovni splet