Goba je strupena, poleg tega pa jo je še težko najti. Uspeva namreč v gozdu pod listavci in iglavci, skrita v spomladanskem podrastju. Posamezne primerke človek težko opazi, še zlasti, če so majhni laže je najti nekoliko večje gobe.  S klobuki s premerom nad 5 centimetrov in beti nad 12 centimetrov. Zoprne rdečelistke lahko prej zavohamo kot opazimo, saj imajo vonj po ribjem olju. Koničasti sivorjavi klobučki s širokimi, sivkastimi, nato pa rožnatimi lističi na spodnji strani in dolgi vitki beti so dodatni prepoznavni znaki teh zanimivih spomladanskih lističark.

Zoprne lističarke so zveste svojim rastiščem, dokler na njih ni večjih sprememb. Nekatera rastišča obiskujem že nekaj desetletij in vedno me pričaka kakšna ‘zoprnica’, včasih že marca, včasih sredi aprila. Največkrat so gobice bolj majhne in presenetljivo spominjajo na čeladice (Mycena), spet drugič pa so za svojo vrsto presenetljivo velike. Največja, ki sem jo doslej našel, je imela premer klobuka več kot 7 centimetrov, dolžina beta pa je bila kar 17 centimetrov. Navadno rastejo v manjših skupinah po nekaj primerkov, redko ena sama. Obdajaj jih zgodnje spomladansko rastlinje. Družbo jim pogosto delajo tudi smrekove storževke (Strobilurus esculentus), ki rastejo na starih, vkopanih smrekovih storžih. Gobice so užitne in okusne, a še občutno manjše kot zoprne rdečelistke. Zelo okusne naj bi bile v juhah, a mi ni jasno, kako jih lahko naberete že za en sam krožnik.

Zoprne rdečelistke lahko zamenjamo tudi s kakšno drugo manjšo rdečelistko, ki raste v spomladanskem času, toda nobena nima tako značilnega vonja. Za navdušene prepoznavalce gob so zoprne rdečelistke poživitev po dolgočasnem zimskem iskanju redkih lesnih gob. Nič zato, če so strupene. Začenjajo spomladansko prebujanje rastlin in živali v naravi, kar na nas deluje blagodejno še zlasti v teh časih.

Letos zgodnje gobe zamujajo. Mrzle noči se z redkimi izjemami vlečejo že od novembra. Smrekove storževke, ki so neredko na plano pokukale že sredi februarja varno ždijo na dnu storžev. Tudi o zgodnjih čeladicah še ni ne duha ne sluha. Zato pa se prebuja spomladansko rastlinje. Ponekod je že vse rumeno od trobentic, na svetlo hiti tudi mlad regrat, ki je dobra tolažba, če gob ni.

Branko Vrhovec